Z voditeljstvom sem se srečala že pred mnogimi leti.
Takoj po diplomi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani sem se zaposlila kot pripravnica na takratnem Izvršnem svetu Republike Slovenije in ob delu magistrirala. V vladi ter njenih ministrstvih sem delala več kot dvajset let. Dokaj hitro sem napredovala in bila aktivno vključena v osamosvojitev Republike Slovenije in njeno uveljavljanje v mednarodnih gospodarskih odnosih, v vključevanje Slovenije v mednarodne organizacije, v gradnjo nove države in oblikovanje gospodarskega sistema. Imela sem kar veliko izkušenj, ko sem se nato zaposlila v gospodarstvu, v bančništvu. Zavedala sem se, da prihajam v novo in drugačno okolje in da se moram naučiti veliko novega. Takrat je banka iskala strateškega partnerja. Potekale so številne aktivnosti, v katere sem bila takoj vključena. Tudi v novi službi sem zelo hitro prevzemala vodilne pozicije z vedno večjo odgovornostjo. Kmalu smo dobili večinskega tujega lastnika. Prešli smo iz dvotirnega v enotirni sistem korporativnega upravljanja, ki je bil v Sloveniji redkost. Postala sem članica uprave / namestnica glavnega izvršnega direktorja ter članica upravnega odbora. To sem ostala tudi po zamenjavi lastništva, saj smo po osemnajstih letih dobili novega tujega lastnika. Vse te spremembe so zahtevale popolno angažiranje vodilnih v podjetju, transparentnost dela, strokovnost, zaupanje, integriteto in prilagajanje. V banki sem delala 24 let, do upokojitve.

Na svoji karierni poti sem bila večkrat postavljena v položaj, ko sem se morala odločati o zadevah, ki jih še nisem dobro poznala. Zato sem že od začetka ogromno delala, študirala in poskušala vpijati znanje in izkušnje drugih. Bila sem odprta za nove ideje, za sodelovanje in za priznanje, da vsega ne znam, sem se pa pripravljena učiti. Bila sem pripravljena zagovarjati tisto, za kar sem menila, da je prav. Če mi je kdo z argumenti dokazal drugače, sem bila pripravljena mnenje prilagoditi novim dejstvom in se pri tem nisem počutila premagano, ampak le bolj razgledano.

Med voditeljstvom nekoč in danes je velika razlika. Včasih se je pričakovalo, da voditelj sam skrbi za svoj razvoj. Voditelji smo v delo v večji meri vložili sebe. Nič nam ni bilo težko, tudi če smo delali cele dneve ali praznike, saj ni bilo računalnikov, mobilnih telefonov, umetne inteligence, dela na daljavo oziroma od doma, videokonferenc; sodelavcev nismo iskali preko zunanjih agencij; pošta je bila pretežno v papirni obliki, kar je zahtevalo čas in fizično distribucijo dokumentov. Pomemben je bil osebni odnos in medsebojno zaupanje. Vodstveni kadri se niso tako pogosto menjavali. Delo je bilo vrednota.

Danes se vodjem omogoča različno izobraževanje. K lažjemu delu prispevajo uporaba napredne tehnologije, možnost hitrega pretoka informacij, delo od doma, srečanja po videopovezavah …, kar pa po drugi strani zmanjšuje neposredne stike med ljudmi ter možnosti za neposredna soočanja različnih mnenj in za boljše poznavanje sodelavcev.

S strokovnim, profesionalnim, transparentnim in poštenim delom ter empatijo do sodelavcev in lastnikov, pogumom in sprejemanjem odgovornosti si vodja pridobiva zaupanje in gradi avtoriteto. Za dobrega vodjo je zelo pomembno vodenje z zgledom, kajti vsi vidijo, ali vodja dela tako, kot govori, ali govori eno, dela pa drugo. Prav tako je pomembno, da ima vodja odprt odnos do vseh okoli sebe, saj na ta način vzpostavlja večjo možnost za obveščenost o različnih težavah, ki se v podjetju pojavljajo oziroma jih imajo sodelavci, in jih lahko hitreje rešuje. Meni se je to vedno obrestovalo, saj je vsako tako srečanje prispevalo k bolj pristnemu odnosu s sodelavci, pomagalo pri graditvi medsebojnega zaupanja in lažjem iskanju rešitev. Pri tem sem upoštevala rek, da sposobni zbirajo okrog sebe bolj sposobne, da se še kaj naučijo, medtem ko manj sposobni zbirajo okrog sebe še manj sposobne, ker se bojijo za svoj položaj, za svojo pozicijo.

Mag. Vojka Ravbar, nekdanja direktorica SKB banke d.d. in dolgoletna članica Združenja Manager