Pred državnozborskimi volitvami se kot družba znajdemo pred temeljnim vprašanjem, kakšno razvojno pot želimo ubrati in kakšno državo želimo ustvariti v naslednjih letih, desetletjih. Volitve so trenutek izbire in priložnost za širši razmislek o razvojnem modelu, o tem, kako bomo ustvarjali vrednost in kako jo bomo delili.

Pri tem ne gre samo za to, ali bomo leta 2030 dosegli 100 ali 105 odstotkov povprečja EU po BDP na prebivalca. Številke same po sebi ne pomenijo veliko, če jih ljudje ne občutijo v vsakdanjem življenju. Ključno vprašanje je, ali bomo znali ustvariti okolje, v katerem se gospodarska rast prelije v občutek blaginje, pravičnosti in priložnosti za vse. Konkurenčnost brez blaginje ostane statistika. Blaginja brez konkurenčnosti pa je kratkoročna iluzija brez trdnih temeljev. Slovenija potrebuje ravnotežje obojega, ker eno brez drugega preprosto ne zdrži na dolgi rok.

Če želimo pospešiti približevanje najrazvitejšim državam EU, moramo produktivnost postaviti v središče nacionalne agende. Manj obremenjeno znanje in delo, več spodbud za investicije v tehnologijo, zeleni prehod, avtomatizacija in internacionalizacija ter sistemska podpora panogam in podjetjem z globalnim potencialom so predpogoj za višje plače in stabilno socialno državo. Brez rasti dodane vrednosti na zaposlenega bomo le prerazporejali omejen kolač in ustvarjali vedno več napetosti, namesto napredka.

Drugi steber je talent. V državi z dvema milijonoma prebivalcev je vsak izgubljen potencial prevelik strošek. Potrebujemo izobraževalni sistem, ki spodbuja analitično razmišljanje, podjetnost in tehnološko pismenost, ter učinkovit inovacijski ekosistem, ki ne deluje po logiki silosov, temveč po logiki povezovanja – podjetja, univerze, raziskovalne ustanove in kapital morajo postati del iste zgodbe. Vseživljenjsko učenje mora postati temeljna infrastruktura družbe. Če talentov ne bomo znali razvijati, privabljati in zadrževati, predvsem s primerno plačo, bodo izbrali okolja, ki ponujajo več priložnosti.

Tretjič, inovacije morajo iz laboratorijev bistveno hitreje na trg. Raziskave in razvoj so temelj napredka, vendar uspeha ne merimo le s številom znanstvenih objav. Patenti, zagonska podjetja in produkti, ki dosegajo globalne trge, so konkretni kazalniki inovacijske moči države. Znanje, ki ne postane vrednost, ostane neizkoriščen potencial. Namesto razpršenih pobud potrebujemo jasne razvojne prioritete, v katerih imamo realno konkurenčno prednost, ter administrativno okolje, ki ne zavira odločitev in naložb.

In nenazadnje, tudi država mora postati del konkurenčne enačbe. Predvidljivo regulatorno okolje, jasni roki, merljiva učinkovitost javnih storitev in odgovornost za rezultate predstavljajo osnovni pogoj za zaupanje. Prav zaupanje pa je valuta, brez katere ni stabilnih odločitev, dolgoročnih investicij in razvojnega zagona.