Makoko je nastal v 19. stoletju, ko so se ribiške skupnosti etnične skupine Egun naselile na obrobju lagune ob današnjem Lagosu v Nigeriji. Danes tam živi med 100.000 in 300.000 ljudi. Hiše stojijo na kolih, šole in cerkve plavajo nad vodo. Leta 2012 so del naselja porušili v imenu “urbanistične sanacije”. Ljudje so ostali na vodi. Ker voda je bila prej kot država.

Makoko ni metafora. Je opomin, kaj se zgodi, ko rast nima jasnega načrta in ko država nima dogovora o tem, kam gre. Ko to pišem iz Nigerije, se zavedam še nečesa: Slovenci se pogosto sploh ne zavedamo, kakšno bogastvo nam je dano že v izhodišču. Stabilna država. Članstvo v EU. Narava. Infrastruktura. Varnost. Socialna kohezija. Kakovost življenja, ki je ena naših največjih konkurenčnih prednosti.

A izhodišče ni strategija.

Svet se medtem premika hitro. Kitajska je s svojim novim petletnim načrtom jasno postavila prioritete: tehnološka suverenost, industrijska nadgradnja, umetna inteligenca v proizvodnji, krepitev domačega trga in hkrati pametna globalna prisotnost. Sporočilo je jasno: kdor ne razume globalnih premikov in vloge Kitajske v njih, bo težko ohranil lastno ekonomsko suverenost. Ne gre za ideološko vprašanje, temveč za razumevanje realnosti: dobavne verige se preoblikujejo, tehnološki standardi se postavljajo na novo, tekma za znanje in kapital se zaostruje.

V takšnem svetu majhne države ne zmagujejo s kričanjem drug na drugega.

Preživeto je tekmovanje znotraj skupnosti. Zmagovali bodo tisti, ki bodo znali sodelovati. Med podjetji in univerzami. Med politiko in stroko. Med generacijami. In da – tudi med levimi in desnimi.

Slovenija potrebuje nov družbeni dogovor. Soglasje o tem, kam želimo do leta 2030. Ne še en deklarativen dokument, ampak jasen petletni okvir prioritet, ki ga razumejo gospodarstvo, javni sektor in državljani. Če lahko 1,4-milijardna država razmišlja v strukturiranih petletnih ciklih, potem jih lahko tudi dvomilijonska. Sploh, ker se vsi poznamo.

Začne se z jasnimi vrednotami, poslanstvom in vizijo.

Potem predlagam pet ključnih usmeritev:

Prvič, jasna strateška vizija prehoda v ekonomijo visoke dodane vrednosti – od nišnih industrij do naprednih tehnologij.

Drugič, meritokracija: na najboljša mesta najboljši. V javni upravi, v državnih podjetjih, v regulatorjih.

Tretjič, profesionalizacija politike. Če želimo vrhunske kadre, jih moramo spoštovati in tudi ustrezno plačati. Država je največji sistem, ki ga upravljamo. Amaterizma si ne moremo več privoščiti.

Četrtič, globalna širina. Od Amerike do Azije in Afrike, brez ideoloških očal. Razumeti moramo, kako se svet premika, in biti tam prisotni. In svet razumeti.

Petič, kakovost življenja kot merilo uspeha. Ne kot slogan, ampak kot konkretna zaveza – varnost, dostopno zdravstvo, vrhunsko izobraževanje, čisto okolje in občutek pravičnosti.

Ob tem pa še nekaj iskrenosti: nehajmo se deliti na leve in desne, kot da smo imperij. Slovenija nima niti prebivalstva pomembnejše četrti Šanghaja ali enega Manhattna. Svet naših notranjih zamer ne opazi. Opazi pa, ali znamo sodelovati.

Makoko plava, ker nima izbire. Slovenija izbiro ima. Imamo znanje, kapital, evropski okvir in izjemno izhodišče kakovosti življenja. Manjka nam jasen dogovor o smeri. Nov družbeni dogovor.

Vprašanje predvolilnega časa zato ni, kdo bo zmagal. Pravo vprašanje je, ali bomo leta 2030 lahko rekli, da smo kot skupnost zmagali skupaj.

In prav te perspektive - širine, odgovornosti in zgodovinskega zavedanja trenutka je v televizijskih soočenjih teh dni žal premalo. Preveč je kratkoročnih zmag in premalo poguma za dolgoročni dogovor.

Ta čas zahteva širino. Zahteva opazovanje sveta, poslušanje in razumevanje globalnih premikov. Ne kot odmik od domače razprave, temveč kot njen pogoj – saj le razumevanje sveta omogoča odgovorno odločanje doma.

***

dr. Žiga Vavpotič, partner v podjetju Bora Partners