Če s toliko strani prihajajo nezadovoljstvo in informacije, da podjetja zapirajo vrata, selijo sedeže, uprave ali zaposlene v tujino; če se tako zelo višajo stroški dela, potem se moramo vprašati, kaj bi lahko naredili bolje.

Decembra je Univerza v Oxfordu za besedo leta izbrala izraz "rage bait". Besedna zveza je opredeljena kot spletna vsebina, ki je namerno zasnovana tako, da izzove jezo ali ogorčenje s tem, da je frustrirajoča, provokativna ali žaljiva, običajno z namenom povečanja branosti na spletnih portalih ali večje vključenosti (angažiranosti) na družbenih omrežjih. Mehanizem, ki nagrajuje tistega, ki zna najbolj razburiti, najbolj prizadeti, najbolj razdeliti. V poplavi informacij – ki ne prihajajo do nas, še posebej pa ne do mlajših generacij, le iz tradicionalnih medijev, temveč vedno več tudi od posameznikov preko družbenih omrežij – se zdi, da družba postaja imuna na zmernost in vse bolj dovzetna zgolj za ekscese. Umirjeni argumenti se izgubijo, za poglobljene vsebine je priročen izgovor pomanjkanje časa, stroka ostaja prezrta. Zmernost preprosto ni viralna.

Ni vseeno

V takšnem okolju in v takšni družbi danes spremljamo tudi politične razprave, v teh dneh v Sloveniji predvsem predvolilno kampanjo. Za nami je že nekaj soočenj, v katerih se je pokazalo, da se bo velik del razprave pred volitvami vrtel okoli dveh tem, ki sta izjemno pomembni za blaginjo naše družbe: gospodarstvo in zdravstvo. Prav toliko, kot sta obe področji pomembni za družbo, sta tudi strokovno zahtevni in vplivata na življenje vseh nas, zato ju ne bi smeli zreducirati na raven poenostavljenega "kavč komentatorstva". Kljub temu smo tudi tu prišli do točke, ko za poglabljanje v strokovne vsebine in umirjeno, konstruktivno razpravo, ki bi vodila do razvojnih rešitev za vse, ni več prave priložnosti. Namesto tega se iz politike spodbuja ideološki boj, delitev družbe na dva skrajna pola, ki medsebojno obračunavata na X, prevladuje pa moč glasnejšega in spodbujanje konflikta.

Na področju gospodarstva in razvojnega naboja države se kot ena od najbolj verodostojnih primerjav že dolgo smatra mednarodna lestvica konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD, kjer je Slovenija kot mlada država ob vstopanju v EU in uvajanju evra kazala na veliko ambicioznost. Danes je situacija povsem drugačna, saj smo v zadnjih petih letih izgubili 11 mest in se nahajamo na skromnem 46. mestu med 69 državami. Ko smo o tem spregovorili na okrogli mizi pred časom, je eden od politikov zgolj zamahnil z roko in komentiral, da smo zagotovo na kakšni drugi lestvici tudi boljši. Slaba uvrstitev torej ni več signal, da se moramo vsi skupaj malo vzeti v roke in nekaj narediti. Nasprotno: tisto, kar je nekoč veljalo kot uveljavljena primerjava, je danes samo beseda, ki se ji lahko nasprotuje z drugo besedo.

Saj ne gre za Hrvaško!

Na podoben način v predvolilni vročici poslušamo primerjave med Slovenijo in Hrvaško, saj je v zadnjih letih nekaj družb preselilo svoje posamezne oddelke in razvojne kadre zaradi manjših obremenitev dela v našo soseščino, prav tako atraktivnost te države prepoznavajo zagonska podjetja in samostojni podjetniki. Namesto da bi si priznali, da trend ni pravi, so z vseh strani pričeli prihajati podatki, da je tam porodniška krajša, standard nižji in nasploh gospodarstvo slabše. Da, Hrvaška marsikje zaostaja, a bolj kot sami nominalni podatki je v takih situacijah pomemben trend, in ta je tisti, ki bi nas moral skrbeti ter predvsem spodbuditi k ukrepanju. Če s toliko strani prihajajo nezadovoljstvo in informacije, da podjetja zapirajo vrata, selijo sedeže, uprave ali del zaposlenih v tujino; če zamrzujejo sponzorstva in donacije v domačem okolju; če se zaradi dodatnih obremenitev – pa naj gre za dodatne prispevke za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, ad hoc obvezno božičnico ali rast minimalne plače, ki nekajkrat presega produktivnost – tako zelo višajo stroški dela, potem se moramo vprašati, kaj bi lahko naredili bolje.

Prepiri o tem, v kolikšni meri se podjetja in posamezniki dejansko selijo drugam, in obračunavanje s posamezniki, ki o tem spregovorijo na glas, so napačno sporočilo, ki ga kot država dajemo. V sedanji demografski situaciji bi nam moralo biti za vsak odhod žal. Naj gre za podjetja, ki bodo lažje zadihala in poslovala v bolj stabilnem, predvidljivem in manj obremenjenem okolju; naj gre za mlade, ki se odpravijo na študij v tujini in tam tudi ostanejo; ali pa za izkušene strokovnjake, ki se odločijo, da bodo lažje razvijali kariero in posel drugje. Ne nazadnje vsak tak odhod pomeni manj prispevkov v davčno, pokojninsko in zdravstveno blagajno. Ob demografskih trendih, ki so jasni, je za vzdrževanje družbene blaginje že danes delovno aktivnih mnogo premalo.

Če želimo naši državi in naslednjim generacijam dobro, bi moral biti fokus naših voditeljev predvsem na tem, kako povezati različne poglede in se poenotiti pri skupnem spodbujanju razvoja in ustvarjanja. Pri tem ne bo mogoče mimo tega, da vzpostavimo mnogo bolj stabilno in predvidljivo okolje z davčnim sistemom, ki bo razumen in enostaven do te mere, da se nikomur ne bo splačalo iskati obvodov, seliti dejavnosti ali delati »brez računa«. Okolje, ki bo spodbujalo podjetnost in hkrati socialno varnost – ne da se eno postavlja proti drugemu.

Če smo v dobi "rage bait", potem je morda največja odgovornost voditeljev, da se tej logiki upremo. Da ne tekmujemo, kdo bo izrekel ostrejšo besedo, temveč kdo bo ponudil boljšo rešitev. Da ne iščemo krivcev, temveč soglasje o tem, kam želimo kot država. Volitve bodo namreč minile. Trend pa bo ostal. In prav trend bo odločil, ali bomo čez deset let govorili o zamujenih priložnostih ali o preboju.

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Večer.