Leto 2030 ni daleč. Je jutri. Če želi biti Slovenija konkurenčna, mora nehati igrati na varno. Potrebujemo več ambicije. Več poguma. Več odgovornosti. Blaginja ne nastane z razdeljevanjem, temveč z ustvarjanjem. Jedro prihodnosti je produktivnost: znanje, tehnologija, hitra izvedba. Podjetja potrebujejo stabilno okolje, jasna pravila in hitre postopke. Ne izgovorov. Država mora delovati. Ne zavirati. Ne zapletati. Nagrajevati mora delo, razvoj in uspešnost. Hkrati pa mora vsak državljan čutiti, da sistem deluje zanj: da ima dostop do stanovanja, zdravstva in dostojne oskrbe. To ni strošek. To je pogoj za zaupanje. Če bomo znali povezati podjetništvo, znanje in učinkovito vodenje, lahko Slovenija postane država visoke dodane vrednosti. Ne nekoč. Zdaj. Leta 2030 ne smemo več razlagati, zakaj ne gre. Takrat moramo pokazati, da znamo.

Da bi leta 2030 lahko prepričljivo govorili o konkurenčni Sloveniji z visoko dodano vrednostjo in blaginjo, ki jo ljudje tudi dejansko čutijo, potrebujemo kombinacijo treh stvari: jasno strategijo, izvedbeno disciplino in družbeni dogovor, kaj je “pošteno” in kaj je “učinkovito”. Spodaj je nabor ključnih prioritet, ki se med seboj dopolnjujejo. 

1) Produktivnost kot nacionalni projekt

• Fokus na rast produktivnosti, ne le na rast BDP. To pomeni: več znanja, tehnologije, boljše procese, boljše vodenje.
• Merjenje učinka: javno spremljanje produktivnosti po panogah, izvoza, investicij v R&R, časa do dovoljenj, itd.
• Spodbude za podjetja, ki dokazljivo vlagajo v digitalizacijo, avtomatizacijo, razvoj ljudi in izvoz.

2) Prehod iz “dobavitelja” v “ustvarjalca rešitev”

• Spodbujati premik podjetij v lastne produkte, lastne blagovne znamke, nišne tehnologije in storitve z višjo maržo.
• Povezati industrijo in znanje: bolj praktično sodelovanje univerz–inštitutov–podjetij, z jasnimi cilji (patenti, prototipi, spin-offi, izvozni preboji).
• Privabiti in obdržati talent: tudi tuje strokovnjake, a predvsem ustvariti pogoje, da naši najboljši ne odhajajo.

3) Izobraževanje in veščine za realni svet 2030

• Močnejši poudarek na: STEM + digitalne veščine + podjetništvo + finančna pismenost + mehke veščine vodenja.
• Sistem, ki omogoča hitro prekvalifikacijo odraslih (mikro-kvalifikacije, vaučerji, sodelovanje s podjetji).
• Višja družbena in finančna vrednost za učitelje, mentorje, mojstre, trenerje – brez tega ni preboja.

4) Okolje, ki spodbuja investicije (ne blokira jih)

• Predvidljivost: manj “presenečenj” v pravilih, stabilna davčna in regulativna politika.
• Skrajšanje postopkov: gradbena in okoljska dovoljenja, umeščanje v prostor, priključki.
• Pametna deregulacija: manj birokracije, več odgovornosti in strožji nadzor tam, kjer je tveganje.

5) Davčni in plačni sistem, ki nagrajuje delo, znanje in rast

• Cilj: da se ljudem splača napredovati, prevzeti odgovornost, ustvarjati.
• Razbremenitev stroškov dela tam, kjer zavira zaposlovanje in razvoj, hkrati pa boljša učinkovitost javne porabe.
• Spodbude za udeležbo zaposlenih pri uspehu (npr. nagrajevanje, lastništvo, delitev dobička) – to krepi občutek “to je tudi moje”.

6) Energija in infrastruktura kot konkurenčna prednost

• Zanesljiva, cenovno razumna in nizkoogljična energija (kombinacija virov, omrežja, hranilniki, učinkovitost).
• Hitrejše vlaganje v: električna omrežja, logistiko, železnice, digitalno infrastrukturo.
• Energetska učinkovitost v industriji in stavbah: to je najhitrejši “vir”.

7) Stanovanja, zdravstvo in dolgotrajna oskrba – ker blaginja ni samo plača

Če želiš, da ima vsak občutek kakovosti življenja, morajo osnovni sistemi delovati:

• Stanovanja: več ponudbe, hitrejši postopki, urbanizem, javno-zasebna partnerstva, najemni trg.
• Zdravstvo: več transparentnosti, upravljanja, digitalizacije, merjenja učinkovitosti, skrajševanje čakalnih vrst.
• Dolgotrajna oskrba: realen načrt financiranja in kadrov, ker demografija tega ne bo “odpustila”.

8) Država, ki zna izvajati

Največje razvojno “ozko grlo” je pogosto izvedba.

• Profesionalizacija vodenja javnih sistemov: jasni cilji, odgovornost, primerljivost rezultatov.
• Digitalna država: enkratni vnos podatkov, interoperabilnost, manj obrazcev.
• Javni razpisi usmerjeni v učinek, ne v formalizem.

9) Zaupanje in pravičnost: občutek, da sistem deluje za vse

Blaginja ni samo statistika, je tudi občutek pravičnosti.

• Manj privilegijev in “izjem”, več enakih pravil za vse.
• Hitro, učinkovito sodstvo in regulatorji.
• Spodbujanje kulture sodelovanja: podjetja–sindikati–država v skupnem cilju “večja pita”, ne samo delitev obstoječe.