Položaj žensk ni le vprašanje pravičnosti – je tudi vprašanje prihodnosti Slovenije.

Slovenija se po večini kazalnikov uvršča med države z visoko zaposlenostjo žensk, dobro dostopnim izobraževanjem in razmeroma razvito socialno politiko. Kljub temu pa vztrajajo strukturne neenakosti, ki omejujejo ekonomski in družbeni položaj žensk.

Analize Umarja (2025), narejene na podlagi podatkov Sursa in EIGE, Evropskega inštituta za enakost spolov, kažejo, da ženske v Sloveniji še vedno prejemajo nižje plače od moških za delo enake vrednosti, počasneje napredujejo in redkeje zasedajo vodilne položaje v gospodarstvu in politiki. V posebej ranljivem položaju so ženske v rodni dobi in migrantke, ki imajo nizke dohodke, njihova kariera se prekinja ter imajo omejene možnosti integracije (Eurostat; Umar, 2025).

Bolj stabilne stanovanjske razmere, bolj predvidljivo okolje za mlade družine in pravična obravnava žensk v vseh fazah kariere niso privilegiji, temveč predpogoji za to, da bo Slovenija dolgoročno lahko ohranila svojo vitalnost.

Zakaj formalna enakost ne zagotavlja enakih priložnosti? Formalno gledano si država že ves čas prizadeva za izenačitev pravic, saj sledi tudi priporočilom, razvojnim smernicam in primerljivim zgledom okoli nas. Vendar pa z vidika priložnosti in razvoja posamezne ženske položaji ali možnosti še vedno niso (povsem) enakovredni. Tudi zato smo v Sekciji managerk ZM to temo izpostavili kot nosilno v sedanjem mandatu, še posebej s poudarkom na mladih ženskah, njihovem kariernem razvoju, rodnosti in potencialih rasti.

Slovenija izgublja korak z evropskimi državami. Po indeksu enakosti spolov se uvršča pod povprečje EU (EIGE, 2024), še večji pa je zaostanek za severnoevropskimi državami. Zaposlenost žensk je tradicionalno visoka, kar Slovenijo uvršča med države z bolj uravnoteženo udeležbo na trgu dela. Kljub temu ostajajo razlike v kakovosti zaposlitev, plačah in dostopu do odločanja.

Poklici, ki jih pretežno opravljajo ženske – zdravstvo, vzgoja, socialno varstvo – so tradicionalno manj cenjeni in plačani, čeprav so ključni za kakovost življenja vseh nas. Zlasti vzbuja skrb, da ravno na teh področjih primanjkuje delovne sile, absentizem pa presega evropsko povprečje.

Po preračunih Umarja okoli 65 odstotkov vseh žensk prejema plačo, nižjo od povprečne. Med ženskami v rodni dobi (20–45 let) je ta delež še večji – približno 71 odstotkov. Le od dva do tri odstotke žensk v Sloveniji prejema plačo nad 6000 evrov bruto. Čeprav je visoka izobrazba povezana z višjimi dohodki, so ženske tudi v tem segmentu v slabšem položaju kot moški. Plačna vrzel ostaja okoli 11–12 odstotkov in se z rastjo položaja povečuje.

Dodatno je problematično, da so ženske redkeje vključene v sisteme nagrajevanja z bonusi in delnicami, kar dolgoročno vpliva na njihovo finančno stabilnost. Slovenija ima sicer eno najvišjih stopenj delovne aktivnosti žensk v EU, 31 odstotkov žensk (starih 15 let in več) pa ima končano terciarno izobraževanje. A vertikalne razlike ostajajo izrazite. Ženske predstavljajo več kot 60 odstotkov vseh strokovnjakov v Sloveniji, vendar jih je med menedžerji le 36 odstotkov. Med inženirkami je delež še manjši (približno 16 odstotkov), v industriji in gradbeništvu pa ženske zasedajo komaj 14–16 odstotkov voditeljskih mest.

Mlajše ženske so pogosto visoko izobražene, a njihovo napredovanje omejujejo pomanjkanje mentorstva, prekinitve kariere zaradi materinstva ter še vedno trdovratni stereotipi o voditeljstvu. Vse to otežuje njihovo polno vključevanje v gospodarstvo in družbo ter povečuje tveganje za dolgoročno nižje pokojnine.

Povečana odvisnost Slovenije od priseljevanja prinaša nove izzive. Leta 2024 je bilo 18 odstotkov vseh novorojenih otrok rojenih materam s tujim državljanstvom. Migrantke so pogosto zaposlene v nizko plačanih, negotovih poklicih; velik delež jih sploh ni zaposlen. Težava so tudi pomanjkanje priznavanja kvalifikacij in jezikovne ovire. Umar (2025) poudarja, da bo za dolgoročno stabilnost trga dela ključno razviti celovite integracijske politike, ki omogočajo enake možnosti tudi ženskam priseljenkam.

Slovenija ni izjema – s podobnimi izzivi se srečujejo številne države EU – zato so usklajeni odzivi pomembni za vsa področja, kjer najbolj primanjkuje delovne sile.

Neplačano delo in starševske vloge ustvarjajo neenakost možnosti. K vprašanju položaja žensk v Sloveniji pomembno prispeva razlika v obsegu neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela. Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov ženske na teden opravijo okoli 16 ur gospodinjskih opravil, moški pa šest, pri skrbi za otroke pa ženske povprečno opravijo 29 ur in moški 18. Ta dodatni obseg neplačanega dela pomembno skrajšuje čas, ki ga imajo ženske na voljo za kariero, izobraževanje, napredovanje in finančno neodvisnost.

Slovenija ima zakonsko dobro urejene pravice starševskega varstva: očetje so upravičeni do 15 dni očetovskega dopusta in do 160 dni starševskega dopusta, od katerih je 60 dni neprenosljivih.

Kljub temu pa evropske primerjave kažejo, da večino dopusta še vedno koristijo matere, deloma zaradi plačnih razlik, deloma zaradi vztrajnih družbenih pričakovanj o primarni vlogi matere. Neenakomerna porazdelitev plačanega in neplačanega dela tako ostaja vzrok, da ženske ob visoki zaposlenosti še vedno redkeje dosegajo enakovreden položaj v gospodarstvu in da si mlajše generacije ob negotovih razmerah velikokrat pozneje ali manj pogosto ustvarijo družino.

Kako naprej? Kaj moramo spremeniti? Slovenija ima trden pravni temelj za enakost spolov in visoka zaposlenost žensk je pomemben dosežek. A pravna enakost še ne pomeni resničnega izenačevanja priložnosti. Potrebne so ciljno usmerjene politike, ki krepijo napredovanje žensk, spodbujajo uravnoteženo delitev družinskih obveznosti, zagotavljajo transparentnost plačnih sistemov in vključujejo tudi ženske migrantke.

Le s prehodom iz formalnih pravic v resnično enakost priložnosti in s povezovanjem demografske, regionalne, izobraževalne, integracijske in plačne politike bo Slovenija ohranila trajnostni razvoj in dostojno kakovost življenja. To bo mladim omogočilo, da svojo energijo in znanje usmerijo v domače okolje – v dobro vseh, ne le žensk.

Položaj žensk ni le vprašanje pravičnosti – je tudi vprašanje prihodnosti Slovenije. Dolgotrajne plačne razlike, slabša dostopnost stanovanj in visoka tveganja prekinitev kariere ne vplivajo le na ekonomski položaj žensk, temveč neposredno sooblikujejo tudi njihovo odločanje o družini in življenjskih poteh. V državi, kjer delež žensk v rodni dobi po projekcijah izrazito upada, število rojstev pa je rekordno nizko, postane jasno, da enakost priložnosti ni več samo socialna tema, temveč tudi ključna razvojna in demografska naloga.

Če že danes vemo, da bodo ti trendi določali velikost prihodnje delovne sile, vzdržnost javnih sistemov in dolgoročno konkurenčnost gospodarstva, potem moramo kot družba nujno okrepiti prizadevanja, da se breme neenakosti ne prenaša naprej v generacije, ki prihajajo. Bolj stabilne stanovanjske razmere, bolj predvidljivo okolje za mlade družine in pravična obravnava žensk v vseh fazah kariere niso privilegiji, temveč predpogoji za to, da bo Slovenija dolgoročno lahko ohranila svojo vitalnost.

Prihodnost žensk in prihodnost demografije sta neločljivo povezani. Le če ustvarimo okolje, v katerem lahko ženske v polnosti razvijejo svoje potenciale in kjer imajo mlade družine realne možnosti za varno življenje, bomo lahko kot družba odgovorili na izzive, ki jih razkrivajo javno dostopni podatki o rodnosti in staranju prebivalstva. To ni poziv k hitrim rešitvam, temveč k čezgeneracijskemu razmisleku, ki presega politične cikle in kratke horizonte. Gre za odločitev, kakšno družbo si želimo – danes in za prihodnje generacije.

Začetek spremembe je razumevanje. Zaupanje, da gre za družbeno vsebino, ki presega posamezne vlade in mandate. Je vprašanje naše skupne prihodnosti: kako zagotoviti, da bo Slovenija družba, v kateri bodo lahko ženske in moški, posamezniki in družine uresničevali svoj potencial – ne glede na to, kateri del življenja se odločijo postaviti v ospredje.

***

Dr. Maja Zalaznik, redna profesorica na področju mednarodnega poslovanja Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Prispevek je bila izvorno objavljen v časopisu Delo.