Podjetja, ki v svetu zmagujejo s kakovostjo, inovacijami, znamko in uporabniško izkušnjo, niso »stranski igralci« družbe, ampak njen finančni temelj.

Nedavne razprave o minimalni plači so sprožile plaz parcialnih komentarjev, zato se mi zdi smiselno, da prepletenost realne ekonomije in državne regulative postavimo v celovit okvir, ki izhaja iz osnovnega vprašanja: kako v majhnem, odprtem gospodarstvu ustvarjamo dodano vrednost in iz nje trajno financiramo blaginjo?

Slovenija je majhno gospodarstvo z majhnim domačim trgom. To ni ideološka ocena, temveč dejstvo, ki določa našo realnost in pomeni, da dolgoročno ne moremo financirati rasti plač, kakovostnih javnih storitev in socialne varnosti zgolj s tem, kar ustvarimo in porabimo doma. Naša blaginja se večinoma napaja iz uspeha na tujih trgih. Ko smo mednarodno konkurenčni, ustvarimo dovolj dodane vrednosti, da lahko financiramo boljše življenje doma. Ko konkurenčnost izgubljamo, se začne krčiti osnova, iz katere se napajajo plače, investicije in javni sistemi. Paradoksalno, ko bomo izgubili tujino (beri izvoz), bomo tudi izgubili lastno državo.

Zato bi morali v razpravah, ki se vrtijo okoli plač, minimalne plače in »pravične porazdelitve«, začeti pri izhodišču – pri dodani vrednosti. Ne zato, da bi relativizirali socialne cilje, temveč zato, ker brez nje ti cilji postanejo kratkoročna obljuba brez trajne podlage.

Dodana vrednost je preprost, a zelo močan ekonomski kazalnik. Vsak evro prodaje se razdeli na zunanji del (materiali, komponente, energija, logistika, storitve dobaviteljev) in na notranji del, ki ostane podjetju po plačilu zunanjih stroškov. Ta notranji del je dodana vrednost. Iz nje se financirajo plačilo zaposlenim (plače), država (prispevki in davki), financiranje (obresti) in lastniki (dividende). In kar je v javni razpravi pogosto spregledano, iz dodane vrednosti se mora financirati tudi razvoj podjetja: investicije, modernizacija, digitalizacija, raziskave in razvoj ter širitev na nove trge. Če tega ni, se podjetje ne more premikati navzgor po lestvici produktivnosti, začne stagnirati in izgubljati konkurenčnost. Če se podjetja ne premikajo navzgor, se tudi država kot celota ne more premikati na bolje.

Tu nastopi tudi ključna misel o pravični porazdelitvi. Dodana vrednost ni »presežek«, ki ga lahko vsak deležnik poljubno poveča brez posledic. Če lastniki preveč izčrpavajo podjetje z dividendami, se podjetje oslabi. Če plače in davki rastejo hitreje kot dodana vrednost, se podjetje oslabi. Če je cena financiranja previsoka ali če je podjetje preveč zadolženo, se podjetje oslabi. Vsi, ki smo v gospodarstvu dovolj dolgo, smo že videli vse našteto. Slabše podjetje pomeni manj investicij, slabšo produktivnost in na koncu manj prostora za plače in javne sisteme. Ravnotežje torej ni predmet diskurza med levo in desno politiko, ampak ekonomska nuja.

Prav zato je razprava o administrativno določenih dvigih plač lahko nevaren teren. Ta mesec, februarja 2026, je GZS opozorila, da so se stroški dela za prejemnika minimalne plače v zadnjih šestih mesecih povečali za več kot 22 odstotkov, hkrati pa naj bi delež stroškov dela v dodani vrednosti dosegel približno 63 odstotkov, kar je nad dolgoletnim povprečjem. To ni »všečen« podatek, je pa uporaben, ker pokaže dinamiko: stroški lahko zrastejo hitro (še posebej kadar so arbitrarno in ne tržno regulirani), produktivnost pa praviloma ne.

Produktivnosti namreč ni mogoče dvigniti čez noč. Podjetja se lahko kratkoročno izboljšajo za nekaj odstotkov, ne pa za dvajset. In ko razlika nastane, se nujno prelije drugam: v višje cene (tam, kjer trg dopušča), v zmanjšanje investicij ali v zmanjšanje obsega dejavnosti. Za izvoznike je prostor za višanje cen še posebej omejen, ker konkurirajo v mednarodnem okolju, kjer ceno in pogoje pogosto določa trg, ne želja podjetja. Zato administrativni dvigi, ki niso usklajeni z realnostjo dodane vrednosti in produktivnosti, v praksi delujejo kot pritisk na izvoz in na industrijsko jedro.

GZS je pri tem izpostavila tudi socialno plat problema: okrog 16.000 podjetij s približno 66.000 zaposlenimi naj bi bilo v položaju, ko je dodana vrednost na zaposlenega nižja od stroška zaposlenega z minimalno plačo, hkrati pa so bila v preteklem letu že negativna na ravni EBITDA. Če bi se dvig minimalne plače mehansko prelil v enako povečanje mase plač, bi se po tej oceni v težave lahko prelilo še dodatnih približno 35.000 zaposlenih. To niso abstraktne številke, ampak opozorilo, da politika z enim podpisom ne more »ustvariti« dodane vrednosti, lahko pa hitro spremeni stroškovno sliko in s tem poveča tveganje za delovna mesta.

Pri tem je treba jasno predstaviti še drugo stran: višje plače so legitimna in absolutno pravilna ambicija. A v majhni odprti ekonomiji je edina trajna pot do višjih neto prejemkov povezana z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Ta pot je lahko počasnejša, vendar je realna. Alternative so navidezne: kratkoročno se lahko zdi, da smo rešili problem, dolgoročno pa smo ga prestavili v investicijsko podhranjenost, stagnacijo produktivnosti in izgubo konkurenčnosti.

Če govorimo o dodani vrednosti, moramo govoriti tudi o tem, kaj jo dviguje. Pri tem gre za kombinacijo štirih stvari, ki se v praksi vedno znova izkažejo za odločilne, to so: produktivnost (boljši procesi, avtomatizacija, digitalizacija), trženje in moč blagovne znamke (ki omogoča višjo zaznano vrednost in boljšo ceno na trgu), odlična uporabniška izkušnja (ki prinaša lojalnost, priporočila in ponovne nakupe) in inovacije (novi izdelki ali storitve, prebojne rešitve). To je »kakovost izvoza«: ne le, koliko izvozimo, ampak kaj izvozimo, s kakšno diferenciacijo in kakšno maržo.

Za Slovenijo je pri tem pomembna uravnoteženost. Smo ena bolj industrializiranih držav v Evropi, naše tradicionalne industrije so danes realni generator izvoza in denarnega toka. So steber, ki financira razvoj in prehod v nove dejavnosti. Če jih s stroškovnimi šoki ali administrativnimi zapleti potisnemo v defenzivo, si odrežemo srednjeročni vir stabilnosti. Hkrati pa je jasno, da moramo pospešeno razvijati nove, tehnološko zahtevnejše panoge in poslovne modele. Ne zato, ker bi »klasična industrija« bila slaba, temveč zato, ker je prihodnja rast produktivnosti najbolj povezana z znanjem, digitalizacijo in večjo kompleksnostjo.

Tu pridemo do širše slike države. Konkurenčnost ni le naloga podjetij. Država je del stroška, del hitrosti in del predvidljivosti. Ko je javni aparat počasen, postopki dolgi, pravila nestabilna in ko se obremenitve uvajajo brez dialoga in presoje učinkov, podjetjem zmanjšujemo sposobnost investicij in s tem zmanjšujemo konkurenčnost na mednarodnih trgih. Digitalizacija države ni »IT-projekt«, temveč projekt produktivnosti celotnega gospodarstva. V istem okviru je treba govoriti tudi o davčni obremenitvi dela: če želimo višje neto plače, je pošteno priznati, da se pomemben del razlike med stroškom delodajalca in neto prejemkom zgodi v »vmesnem prostoru« države. Tu so potrebni premišljeni, fiskalno vzdržni premiki, ki dvigujejo neto brez rušenja konkurenčnosti.

Tretja velika tema, ki pogosto ostane na robu, je demografija. Delovne sile bo manj, pritisk na trg dela pa bo ostal. To pomeni, da rast ne more temeljiti na »več ljudeh«, ampak na višji produktivnosti in boljšem znanju. V tem kontekstu se ne moremo izogniti tudi urejeni, prijazni in strukturirani migracijski politiki: hitri postopki, jasna pravila, fokus na profile, ki jih gospodarstvo potrebuje, ter učinkovita integracija. To ni ideološko vprašanje, temveč vprašanje sposobnosti gospodarstva, da ohrani moč in dvigne dodano vrednost.

Ko vse to povežemo, dobimo tri stebre uspešne države: močan izvoz in mednarodno konkurenčnost kot primarni generator dodane vrednosti, vitko in digitalizirano državo, ki zmanjšuje trenje in povečuje predvidljivost, ter realen odgovor na demografske izzive s politiko znanj, udeležbe in urejenih migracij. Vsi trije stebri se napajajo iz iste logike: brez rasti dodane vrednosti ni trajnega prostora za boljše plače, močnejše javne sisteme in večje zadovoljstvo ljudi.

Za konec pa še nekaj, kar je morda manj »ekonomsko«, a je za Slovenijo pomembno. Kot narod smo ponosni, ko slovenski športniki zmagujejo na globalnem odru. Ponosni smo, ko slovenski diplomati in politiki igrajo enakovredno vlogo v mednarodnih institucijah. Enako samozavestni bi morali biti tudi pri slovenskem mednarodnem gospodarstvu. Podjetja, ki v svetu zmagujejo s kakovostjo, inovacijami, znamko in uporabniško izkušnjo, niso »stranski igralci« družbe, ampak njen finančni temelj. Če želimo varno prihodnost, se moramo naučiti ceniti in sistemsko podpreti tisto, kar nam jo omogoča: rast dodane vrednosti na globalnih trgih in njeno vzdržno, pravično razdelitev med zaposlenimi, državo, financiranjem, lastniki in razvojem podjetij.

Prispevek je bil izvorno objavljen v Delu.