Še nekaj dni nas loči od supervolilnega leta, v katerem bomo izbirali novo sestavo državnega zbora in s tem vlade, nato pa še predsednika republike, župane in svetnike naših (pre)številnih občin. Glede na to, da živimo v časih instantne politike, instantnih novic in instantnega odločanja brez poglabljanja v vsebino in dolgoročne posledice za kakovost življenja v družbi, je v tem času težko pričakovati resno, poglobljeno razpravo o dolgoročni razvojni in konkurenčni naravnanosti države, čeprav bi moral biti to prvi fokus vseh, političnih kandidatov, medijev in volivcev. Če k temu dodamo še nizko plačilno in tudi siceršnje zelo nizko vrednotenje politikov, je težko pričakovati, da je pred nami kaj drugega kot ponoven festival negativne selekcije, ki se bo po volitvah nadaljeval z »našivašizmi« v državnem aparatu in vsepovsod, kjer kadruje in odloča politika.

»Spomnim se časov, ko smo imeli v državnem zboru osebnosti in sem znal našteti vsaj 70 slovenskih poslancev. Danes ne bi naštel niti tretjine, žal pa najverjetneje tudi vseh ministrov vlade ne,« mi je pred kratkim dejal podjetnik, ki je trenutno – kot še mnogi drugi – pred težkim vprašanjem, koga pravzaprav voliti. Ljudje smo sicer nagnjeni k temu, da na preteklost gledamo nekoliko čustveno nostalgično, a vseeno se ni mogoče znebiti občutka, da je nekoč politika veliko bolj predstavljala pomembno poslanstvo, namenjeno delovanju v dolgotrajnejše dobro skupnosti, in ne le kratkoročnemu preživetju posameznikov na političnem parketu, saj so sicer na trgu dela številni praktično nezaposljivi.

Čeprav si neradi priznamo, je eden od pomembnih razlogov za to zagotovo v dolgih letih spodbujanja negativne selekcije, ki je zaradi močno zakoreninjene slovenske zavisti tudi posledica nizkega finančnega ovrednotenja dela politikov (in tudi drugih ljudi na položajih). Vsem tem javnost ob najmanjšem namigu na prestiž, pa naj gre za njihovo plačo, željo po predsedniški palači ali vožnji s falconom, takoj očita nepotrebne stroške, po drugi strani pa populistično nagrajuje lažno skromnost plačevanja lastnih kavic in uporabe falcona za prevoz ranjencev – katerih že?

Čudoviti angleški humor pozna duhovit rek: »You pay peanuts, you get monkeys.« Če plačuješ z arašidi, boš dobil opice, pri čemer so arašidi v tem kontekstu prispodoba za drobiž oziroma nizko plačilo. Za kaj gre, je v našem okolju marsikomu bolj poznano po slikovitem reku iz časov nekdanje Jugoslavije: »Kakva meni plata, takva tebi vrata.« Saj vemo, kako je bilo z okvarami vrat na avtomobilih stoenka in yugo in z mizernim plačevanjem delavcev v tovarni. Strokovnjaki za delo s kadri sicer učijo, da denar ni glavni motivator za delo, temveč je higienik, saj na motivacijo vplivajo tudi dobri odnosi na delovnem mestu, možnosti za uravnoteženost poslovnega in zasebnega življenja in drugi mehki dejavniki. A vseeno velja, če delodajalec – v primeru politikov smo to pravzaprav volivci – plačuje nizke plače, ne more pričakovati dobrega osebja. Slaba plačna politika pa prej ali slej močno vpliva tudi na kakovost dela.

Zato se danes ne smemo čuditi, da praktično vsakdo, ki je dosegel pomembne uspehe v poslu doma in v tujini, naredi širok ovinek okoli slovenske politike in državnega aparata. Razlog je prevelika medijska izpostavljenost in tveganje za mnogo nižje plačilo, kot so ga sposobni in uspešni zmožni dobiti na trgu dela. Da o ceni ljubega miru niti ne govorimo.

Spirala negativne selekcije gre tako še veliko dlje in še globlje. Vsi ti, ki smo jih izvolili na položaje in jih ne želimo dobro plačati, nadalje imenujejo kadre na vodilne pozicije v državnem aparatu, javni upravi, organizacijah in podjetjih v večinski državni lasti. Ti naj seveda ne bi imeli višjih prejemkov kot predsednik vlade ali ministri, čeprav gre pogosto za izjemno odgovorne menedžerske pozicije. Poglejmo dva primera menedžerjev iz zdravstva, na zavodu za zdravstveno zavarovanje in ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru. Prvi upravlja približno tri milijarde evrov sredstev na leto in vodi okoli 900 zaposlenih, drugi ima 8000 zaposlenih in upravlja 600 milijonov evrov sredstev, oba pa odločata o najpomembnejši vrednoti – našem zdravju. Njuno plačilo še zdaleč ne ustreza izzivom in odgovornosti na tako zahtevni upravljavski poziciji. Zato ni daleč od resnice misel, da moraš biti za vodenje takšnih in podobnih organizacij nepopisen idealist ali, kot kroži šala, bodisi malo nor bodisi koruptiven.

Čeprav v naši družbi to niso najbolj popularna vprašanja, smo pred pomembnim razmislekom, ali so prejemki na odgovornih položajih pri nas dovolj visoki, da pritegnejo najbolj sposobne, poštene in odgovorne ljudi, ki bodo pri svojem delu osredotočeni na razvoj in družbeno blaginjo – ne zgolj nase. Brez posebnih zadržkov lahko rečemo, da so stvari kar jasne. Če začnemo pri poslancih državnega zbora, bi bilo morda bolje, da bi jih bilo namesto sedanjih 90 nekaj manj in ti spodbudno plačani, da bi tako v politiko vključili najboljše, kar naša država ponuja. Ali pa morda celo izbrati alternativen švicarski model neprofesionalnih poslancev, kjer v parlamentu sedijo redno zaposleni, kot so zdravniki, profesorji, podjetniki in drugi, ki za svoje delo na državni ravni dobivajo neko nadomestilo. Neumno pa je pričakovati, da bomo stvari lahko še naprej delali na enak način in se ob tem nadejati, da bo rezultat kakorkoli drugačen.

Kolumna Petre Juvančič, izvršne direktorice Združenja Manager, je bila v Delu objavljena 27. decembra 2021.