V Sloveniji se zelo radi pogovarjamo o tem, kako pomagati ljudem, ko se znajdejo v stiski. Manj  pogosto pa se vprašamo, kaj je tisto, kar bi nam omogočilo višjo raven socialne države. Nekateri vedno znova najdejo odgovor v višjih davkih, vendar bi se morali pri iskanju razumnega ravnovesja vedno znova vprašati: ali smo ustvarili okolje, v katerem se več dela, več odgovornosti in več ustvarjene vrednosti tudi zares splača? Če želimo dolgoročno odpornejšo družbo in socialno državo, bi se morali najprej iskreno pogovoriti o tem, kako ustvariti pogoje, v katerih bodo ljudje in podjetja želeli delati in ustvariti več.

Pri tem je prvo načelo zelo preprosto: delo se mora splačati. Ne le v primerjavi z nedelom. Splačati se mora tudi delati več, bolj ambiciozno, prevzemati zahtevnejše delo, napredovati, se dodatno izobraževati in prevzemati vedno več odgovornosti. Razlika med tem, koliko stroškov prinese ena zaposlitev, in tem, kar na koncu zaposleni tudi dejansko prejme na svoj račun, je pri nas pri višjih plačah enostavno prevelika. Zato lahko podjetje za dobrega strokovnjaka nameni bistveno več denarja, ne da bi zaposleni to povečanje občutil v enaki meri. S tem ustvarjamo nevarno plačno kompresijo. Razlike med manj in bolj zahtevnimi delovnimi mesti se zmanjšujejo, dodatna odgovornost pa finančno pogosto ni nagrajena toliko, kot bi pričakovali. Zakaj bi nekdo prevzel vodenje ekipe, se posvetil zahtevnemu ambicioznemu projektu, prevzel več tveganja in odgovornosti, če je razlika v neto prejemku relativno majhna?

To vprašanje postaja še bolj pomembno ob generacijskih spremembah. Raziskave vse pogosteje ugotavljajo, da mlajši zaposleni napredovanja na vodstveni položaj ne razumejo več kot uspeh. Če vodstvena funkcija pomeni bistveno več odgovornosti, več stresa, več tveganja za izgorelost in manj prostega časa, po drugi strani pa prinaša le majhno razliko v neto plači, je povsem racionalno vprašanje: zakaj bi jo sploh sprejel? Za družbo je to precej večja nevarnost, kot se zdi na prvi pogled. Vsako podjetje potrebuje naslednjo generacijo ljudi, ki so pripravljeni prevzemati odgovornost – voditi ekipe, projekte in nekoč tudi podjetja. Če želimo več ambicioznosti, je premalo mladim dopovedovati, da bi morali želeti napredovati. Ustvariti moramo okolje, v katerem bo napredovanje ponovno pomenilo tudi jasno nagrado za več znanja, več odgovornosti in več ustvarjene vrednosti. Enako velja za vrhunske strokovnjake. Zakaj bi ostali v Sloveniji ali prišli k nam, če lahko za primerljiv bruto drugje prejmejo občutno več?

To niso vprašanja pohlepa ali bogatih, kot pogosto populistično slišimo. Gre za vprašanje spodbud. Vsaka družba s svojimi pravili sporoča, kakšno ravnanje spodbuja. Slovenija mora precej jasneje sporočiti, da ceni delo, znanje, podjetnost, odgovornost in uspeh. Zato potrebujemo razvojno davčno politiko, ki ne bo usmerjena samo v vprašanje, kje še lahko poberemo dodaten evro, ampak predvsem v smer, kako bomo ustvarili večjo osnovo, iz katere ga bomo lahko pobrali. Davčna politika mora zato nenehno loviti pametno ravnovesje med tem, kje je tista meja, ki omogoča delo in razvoj, in kje se prelomi v negativno smer spodbujanja sive ekonomije, inovativnih obvodov in selitve kapitala in ljudi v tujino.

Razbremenitev dela, ki jo prinaša interventni zakon, zato ni darilo najbolje plačanim ali bogatim, pa naj se to še tako popularno sliši. Je del politike konkurenčnosti in upamo, da tudi zgolj prvi korak, saj Slovenija na evropskem in globalnem trgu tekmuje za inženirje, raziskovalce, zdravnike, IT-strokovnjake in druge visoko usposobljene ljudi. Pametni mladi v tem svetu znajo primerjati države, plače, kakovost življenja in možnosti za razvoj. Če jih želimo zadržati doma, privabiti najboljše iz tujine in k nam pripeljati znanje in moči, ki jih zaradi neugodne demografije že danes nimamo dovolj, moramo biti konkurenčni.

In tu pridemo do velikega izziva – produktivnosti. Delovno aktivnih je vse manj, potrebe starajoče se družbe pa so vse večje. Enačba se preprosto ne izide, če manj ljudi ne bo ustvarilo večje vrednosti. Zato Slovenija potrebuje višjo produktivnost, več tehnološkega razvoja in več inovacij. Predvsem pa potrebuje ljudi, ki bodo imeli razlog, da svoje znanje in energijo vložijo prav tukaj. Zato pa potrebujemo tudi predvidljivo okolje, manj administrativnih postopkov in predvsem občutek, da država razume, da se sredstva za financiranje javnih sistemov, kot so zdravstvo in pokojnine, najprej nekje ustvarijo. Vsaka ura, ki jo podjetnik, menedžer ali zaposleni porabimo za nepotrebno poročanje, obrazce in postopke (in ne nazadnje tudi za čakanje v zastojih na cestah ter v javnem potniškem prometu), je ura, ki je nismo namenili strankam, razvoju, inovacijam ali sodelavcem. Ali, kot mi je pred kratkim dejala prijateljica, ki dela v šolstvu: Ko birokracija preraste osnovno poslanstvo poklica, ki ga opravljamo, smo kot družba nekje zgrešili. Velja za vse poklice.

Socialna država in konkurenčno gospodarstvo zato nista nasprotji, ampak največja možna zaveznika. Dolgoročno lahko kakovostno socialno državo financira samo uspešno gospodarstvo z visoko zaposlenostjo in visoko ustvarjeno vrednostjo. Problem nastane, ko skušamo socialno varnost graditi tako, da postopoma zmanjšujemo razliko med aktivnostjo in neaktivnostjo oziroma med manjšo in večjo ustvarjeno vrednostjo.

Odločitve v politiki pogosto niso preproste, a smer bi morala biti: V Sloveniji se mora splačati delati. Splačati se mora delati več in bolje, prevzemati odgovornost. Splačati se mora investirati, zaposlovati in tvegati. In splačati se mora uspeti. Uspeh pa moramo znati nagraditi.

***

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager.

Kolumna je bila izvorno objavljena v časniku Večer.