V Gospodarskem krogu razvojno kapico, ki jo uvaja Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), razumemo kot pomemben in dolgo pričakovan razvojni ukrep. Slovenija ima po mednarodnih primerjavah eno najvišjih obremenitev dela in je med redkimi državami Evropske unije brez zgornje meje za obračun socialnih prispevkov. Razvojna kapica prinaša rešitev za razvojno najzahtevnejša delovna mesta – inženirje, raziskovalce, razvojne strokovnjake, strokovnjake za umetno inteligenco, digitalizacijo, farmacijo in druge profile z visoko dodano vrednostjo. Prav za te ljudi Slovenija tekmuje na globalnem trgu talentov, obenem pa gre za zaposlene, ki zaradi svojih visokih prihodkov največ prispevajo v javne blagajne. Zato v Gospodarskem krogu pozivamo, da razvojna kapica zaživi in da ji sledijo nadaljnji razvojno naravnani ukrepi.

Iz družbe rok v družbo znanja

Slovenija v globalni konkurenci danes ne tekmuje več s poceni delovno silo, temveč z državami, ki znajo ustvariti okolje za najboljše talente in za razvojne oddelke podjetij. Če želijo slovenska podjetja vrhunskim strokovnjakom ponuditi konkurenčno neto plačo, jih to stane bistveno več kot primerljiva podjetja v Avstriji, Nemčiji ali na Hrvaškem. V sodobnem gospodarstvu se investitorji ne odločajo zgolj glede na višino plač, temveč predvsem glede na skupni strošek dela, dostopnost kadrov in predvidljivost poslovnega okolja.

Posledice so vidne v praksi: najboljši kadri odhajajo ali v Slovenijo sploh ne pridejo, razvojni in vodstveni oddelki se selijo v bližnjo soseščino, investicije pa iščejo prijaznejša okolja.

Gre za omejen, a razvojno ključen krog ljudi. Postavljeno mejo razvojne kapice pri 7.500 evrih presega približno 13 tisoč posameznikov – podatek, ki bolj kot o njih pove o tem, kako maloštevilna so v Sloveniji delovna mesta z najvišjo dodano vrednostjo in kako nujno je, da jih ustvarimo več. Cilj razvojne kapice ni ugodnost za obstoječih 13 tisoč zaposlenih, temveč ustvarjanje pogojev, da bo takšnih delovnih mest v Sloveniji bistveno več.

Kapico na strani izplačil že poznamo

Pokojnine, bolniška nadomestila in starševska nadomestila imajo zgornje meje, vplačila prispevkov pa ostajajo neomejena. Takšna ureditev pomeni, da je zgornja meja pravic določena, zgornje meje obveznosti pa ni. Posameznik torej v sistem vplača bistveno več, kot lahko iz njega kadar koli prejme.

Del te razlike je razumljiv izraz solidarnosti, o kateri obstaja širok družbeni dogovor. Smiselno pa se je vprašati, kje je meja, pri kateri z neomejenimi obremenitvami začnemo zavirati prav tisto delovno aktivnost, ustvarjanje nove vrednosti in razvoj, ki socialno državo dolgoročno financirajo. Razvojno kapico poznata tudi Avstrija in Nemčija, ki sodita med najuspešnejše socialne države v Evropi.

Razvojna kapica je torej ukrep, ki skuša vzpostaviti boljše ravnovesje med solidarnostjo in konkurenčnostjo. Razvite evropske države zato nenehno prilagajajo davčne sisteme, da lahko hkrati ohranjajo močno socialno državo in ostajajo privlačne za delo, podjetništvo ter investicije.

Prvi korak po več kot treh desetletjih razprave

V gospodarstvu ocenjujemo, da bi bilo razvojno kapico smiselno postaviti nižje – na primer pri dvakratniku povprečne plače – da bi zajela širši krog razvojnih kadrov in imela močnejši učinek na konkurenčnost. Sprejeto rešitev v ZIURS zato razumemo kot prvi korak po več kot 30 letih odlašanja, ne kot dokončno rešitev.

Gospodarski krog za zdaj predlagane razvojne kapice ne razume kot cilja, temveč kot začetek širše reforme davčnega in poslovnega okolja. ZIURS je pokazal, da je premik v smeri davčnega in administrativnega razbremenjevanja mogoč, za dejanski razvojni preboj pa mora slediti druga faza s celostnimi ukrepi na področjih produktivnosti, investicij, digitalizacije, debirokratizacije, razvoja kadrov in učinkovitejšega poslovnega okolja.

Brez nove vrednosti ni socialne države

Države z razvito socialno državo praviloma niso države z najvišjimi davčnimi obremenitvami dela, temveč države z visoko produktivnostjo, močnim gospodarstvom in velikim številom dobro plačanih delovnih mest. Prav ta ustvarjajo javne prihodke, iz katerih se financirajo zdravstvo, šolstvo, pokojnine, socialna varnost in druge javne storitve.

Stroški dela v Sloveniji že več let rastejo hitreje od produktivnosti. Posledično podjetja vse težje ohranjajo mednarodno konkurenčnost, vlaganja v razvoj pa postajajo dražja. Dolgoročno to zmanjšuje privlačnost Slovenije za nove investicije in ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Kljub občutnemu zvišanju stroškov dela se evropskemu povprečju razvitosti v zadnjih letih ne približujemo. Na lestvici konkurenčnosti IMD je Slovenija letos med 70 gospodarstvi zdrsnila na 49. mesto.

V Gospodarskem krogu zato pričakujemo, da bo Vlada Republike Slovenije ne glede na nadaljnji zakonodajni postopek zagotovila uveljavitev razvojne kapice ter nadaljevala pripravo razvojno usmerjenih reform. Slovenija potrebuje davčno in poslovno okolje, ki spodbuja delo, inovacije, investicije in ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Le tako bomo lahko dolgoročno zagotavljali višje plače, kakovostne javne storitve in socialno državo, ki bo vzdržna tudi v razmerah starajoče se družbe.

O Gospodarskem krogu

Gospodarski krog povezuje 17 ključnih gospodarskih in kmetijskih organizacij v Sloveniji, ki skupaj predstavljajo širok spekter podjetij, panog in poslovnih skupnosti. Predstavlja platformo za sodelovanje, v kateri gospodarstvo oblikuje skupne poglede, izmenjuje argumente ter odpira prostor za odgovoren, strokoven in dolgoročen dialog o razvoju Slovenije.