Kot športnica sem se že zelo zgodaj naučila pomembne lekcije: talent sam po sebi nikoli ni dovolj. Razlike ne ustvarijo le dodatni kilometri ali še ena ura treninga, temveč predvsem sposobnost učenja, prilagajanja, regeneracije in vztrajnosti. Pomembna je tudi ekipa, ki ti stoji ob strani, in trener kot vodja, ki zna prepoznati potencial, postaviti smer, zahtevati več in hkrati graditi zaupanje.

Z leti vedno bolj vidim, kako podobno je tudi vodenje podjetja. Igra se nenehno spreminja, okoliščine postajajo vse manj predvidljive, pričakovanja ljudi pa vse bolj raznolika. Spreminjajo se stranke, zaposleni, načini dela in tehnologije. Ob tem je treba povezovati različne generacije, poglede in znanja. Zato uspešne organizacije ne bodo tiste, ki bodo znale delati le hitreje, temveč tiste, ki se bodo znale hitreje učiti, povezovati in prilagajati novi realnosti.

Nova inteligenca vodenja je zame predvsem zelo praktično vprašanje: kako v času hitrih tehnoloških sprememb ohraniti jasno presojo, odgovornost in zaupanje. Umetna inteligenca nam odpira nova obzorja. Pomaga analizirati, predlagati, napovedovati in avtomatizirati, vendar ne more nadomestiti bistva voditeljstva: ustvariti vizije, sprejeti odgovornih odločitev v negotovosti, graditi zaupanja in povezati ljudi okoli skupnega cilja.

Zato se moramo voditelji zavedati, da moramo tehnologijo najprej dovolj dobro razumeti tudi sami. Le tako jo lahko smiselno vključujemo v procese, odločitve in način dela. Umetne inteligence ne moremo prepustiti zgolj strokovnjakom ali tehnološkim ekipam. Razumeti moramo njene prednosti, omejitve in tveganja, da znamo postavljati prava vprašanja ter ustvarjati pogoje, v katerih tehnologija ljudi podpira in jih ne oddaljuje drug od drugega.

Pri razumevanju prihodnosti dela in vodenja v marsičem delim poglede Lynde Gratton. Vse bolj se oddaljujemo od linearnih karier in prehajamo v bolj raznolike, večfazne poklicne poti. To pomeni več stalnega učenja, prilagajanja ter večji pomen odnosov, energije, zaupanja in smisla pri delu. Blizu mi je tudi njena misel, da lahko umetna inteligenca največjo dodano vrednost ustvari prav pri izkušenih zaposlenih, saj nadgradi njihovo znanje, presojo in izkušnje. Pri mlajših, ki teh izkušenj še nimajo, tehnologija lahko pomaga, ne more pa nadomestiti poti, na kateri človek razvije presojo in poklicno zrelost.

Ta spoznanja poskušam prenašati tudi v svoje vsakodnevno vodenje. Prihodnost dela ni le vprašanje produktivnosti ali novih tehnologij, temveč predvsem vprašanje, kakšno delovno okolje ustvarjamo za ljudi. Bolj kot bodo organizacije tehnološko napredne, bolj bodo potrebovale človeško razumevanje, empatijo, zaupanje in sposobnost povezovanja.

Zato vodenja ne razumem kot odločanje med človekom in umetno inteligenco, temveč kot partnerstvo.

Sledenje tehnološkemu napredku in sprejemanje inovacij sta danes postala nujnost za vsako organizacijo. Vendar pa tehnologija sama po sebi ni tisto, kar eno organizacijo zares loči od druge. Ključna razlika je v človeškem pristopu – v strokovnem znanju, presoji in zaupanju, ki tehnologijo pretvorijo v kakovostno svetovanje in dolgoročne odnose s strankami. Na tem temelji tudi svetovalno usmerjen pristop skupine Intesa Sanpaolo, pri katerem se digitalne inovacije prepletajo s človeškim znanjem in izkušnjami ter tako ustvarjajo večjo vrednost za stranke.

Tehnologijo moramo znati uporabiti v prid ljudem in organizaciji, pri tem pa ostati osredotočeni na človeka. V športu se prava veličina ne meri po eni zmagi, temveč po sposobnosti, da ostaneš konkurenčen tudi takrat, ko se igra spremeni. Prepričana sem, da bo enako veljalo za voditeljstvo. Tehnologija bo spremembe še naprej pospeševala, človek pa jim bo moral dati smer in smisel. Prav v tem vidim novo inteligenco vodenja.

***

Mojca Kovač je predsednica uprave Banke Intesa Sanpaolo d.d.