Ko sem se pred več kot dvajsetimi leti kot študentka podala na svojo poslovno in podjetniško pot, o mentorstvu skorajda ni bilo govora. Morda je obstajalo v večjih mednarodnih korporacijah, a ti so bili zame takrat oddaljen svet, v katerega nisem imela vpogleda. Svojo pot sem gradila precej intuitivno, po sistemu »poskusi in se nauči«, z vsemi vzponi, padci in lekcijami, ki jih takšna pot prinese.

Ko danes pogledam nazaj, vem, da bi mi mentorstvo takrat izjemno koristilo. Še posebej v tistih trenutkih, ko si kot vodja sam, ko te negotovost preplavi bolj kot racionalni premislek, ko se znajdeš v slepi ulici in ne veš, kako naprej. To so trenutki, ko bi ti glas izkušenejše osebe, ki je verjetno prehodila podobno pot, lahko pomagal videti stvari bolj jasno – in morda tudi hitreje priti do rešitve.

Sama sem vedno veljala za človeka, ki rad premleva stvari sam in jih tudi sam rešuje. Morda iz občutka odgovornosti, morda iz želje po samostojnosti. A ko sem se pred petimi leti vključila v Mentorsko mrežo Združenja Manager, sem ugotovila, da je včasih največja moč ravno v tem, da si dovoliš sprejeti pomoč, prisluhniti drugemu in odpreti prostor dialogu. Sprva sem bila mentoriranka, danes sem mentorica, in obe vlogi sta mi prinesli ogromno – vsaka na svoj način.

Kot mentoriranka sem spoznala, kako dragoceno je, ko imaš ob sebi nekoga, ki ti ne soli pameti, temveč te posluša, te spodbuja, ti postavi pravo vprašanje ob pravem času in te nežno usmeri, da sam najdeš svoj odgovor. Mentor ni tisti, ki ve več, ampak tisti, ki zna s svojim pogledom od zunaj pokazati drugo perspektivo, pomagati videti širšo sliko in včasih le potrditi, da si na pravi poti.

Kot mentorica pa sem spoznala nekaj drugega. Da mentorstvo ni enosmeren proces. Ni le dajanje, temveč tudi prejemanje. Vsak pogovor z mentoriranko me spodbudi k razmisleku, me vrne k temeljem, me opomni, zakaj sem se sama sploh podala na svojo pot. Mnogokrat mi postavljena vprašanja odprejo nova razmišljanja, prinesejo sveže ideje, energijo in zavedanje, da se učimo drug od drugega – ne glede na izkušnje ali leta.

Mentorstvo razumem kot prostor zaupanja, rasti in iskrenosti. Ni vedno lahko. Zahteva čas in pripravljenost, da si ranljiv, da sprejmeš povratno informacijo in jo prevedeš v rast. A hkrati prinaša tisto, kar v današnjem tempu življenja pogosto pogrešamo in to je občutek povezanosti in pripadnosti.

Mentorska mreža Združenja Manager mi je dala prav to. Skupnost ljudi, ki verjamejo v moč izkušenj, v moč deljenja in v moč človeškega odnosa. Danes se zavedam, da je mentorstvo ena najlepših oblik učenja. Uči nas poslušati, uči nas potrpežljivosti, empatije in zavedanja, da ne vemo vsega – in da je to v redu.

ChatGPT pravi: »Mentorstvo je odnos med izkušenejšo osebo (mentorjem) in manj izkušeno osebo (mentorirancem), v katerem mentor pomaga mentorirancu pri osebnem, strokovnem ali kariernem razvoju. Gre za proces učenja, podpore in vodenja, kjer mentor deli svoje znanje, izkušnje, nasvete in povratne informacije, da bi pomagal mentorirancu doseči določene cilje.«

Jaz pa pravim, da je mentorstvo obojestransko. Da ne glede na to, ali si mentoriranec ali mentor, napreduješ, rasteš in se učiš. Ker vsak pogovor, vsaka izmenjava izkušenj in vsaka iskrena misel pušča sled – in nas korak za korakom dela boljše ljudi, boljše vodje in bolj povezano skupnost.

Anuška Cerovšek Beltram, (Pinoy386 d.o.o, GUD d.o.o.) članica delovne skupine Mentorske mreže pri Združenju Manager.