Za zaključek večernega dogodka je na oder ponovno stopila mlada pevka s kitaro. Njena interpretacija izbrane pesmi je bila edinstvena – kot njen glas, njen nastop in obleka, ki jo je skrbno izbrala za ta večer. Tudi večer je bil poseben – zanjo in za vse prisotne. V soju žarometov še nikoli ni nastopila pred polno dvorano managerjev in vodij. Zato je bil ta trenutek zanjo izjemno pomemben. Pripravljala se je z vso predanostjo, saj pri njenih rosnih letih njen čas šele prihaja.

Ko je odpela zadnji ton in zaključila pesem z nežnim akordom, se ji je na obraz prikradel sramežljiv nasmešek, bleščice na obleki pa so se ob priklonu zalesketale. Slediti bi moral velik aplavz – kot si ga je zaslužila. A tega ni bilo. Le peščica prisotnih ob odru je z dlanmi poskusila dati vse od sebe. Preostala množica je v vrvežu pogovorov, pijače in hrane prezrla, kaj se je pravkar zgodilo na odru. »Kakor da se nič ni zgodilo,« kot bi rekla Severa, morda celo njena vzornica.

Ta zgodba ni izmišljena. Dogodila se je pred kratkim. Kako se je ta mlada duša počutila po nastopu, ne vem. Vem pa, da smo prisotni tisti večer pokazali nekaj, česar ne bi smeli: pozabili smo na človeka in v ospredje postavili sebe, svoje interese in potrebe.

Vodje vodimo z zgledom – to slišimo pogosto. Zgled smo mlajšim, starejšim, drug drugemu. Tisti večer smo bili slab zgled. Naša kultura je bila prazna, vrednote spoštovanja, srčnosti, človečnosti in ljubezni pa smo pustili nekje na poti.

Moj namen ni kazati s prstom, temveč nastaviti zrcalo nam, ki pogosto govorimo o pomembnosti vrednot, kulture in zgleda. Besede ne štejejo nič, če jih ne živimo skozi dejanja – ne le v službi, temveč na vsakem koraku. Vodje smo zgled – v dobrem in slabem, lahko pa smo vzor. In vodje smo na koncu dneva samo ljudje, poslani v svet, da vodimo in služimo sočloveku. Da smo človek do človeka, ne glede na kraj, čas, situacijo ali naš položaj.

Večina nas je bila nekoč na točki, kjer je danes to mlado, širši množici še nepoznano dekle s kitaro. Morda bo nekega dne svetovno znana zvezda, ki bo razprodala stadione. Če pride do tja, si želim, da ji ta večer ne bo ostal kot vzor in da bo sama, na dogodku druge mlade deklice s kitaro, ostala do konca in jo počastila z zasluženim aplavzom.

Vsi imamo svojo pot. Pri mnogih se ta pot vztrajno vzpenja. A na koncu sleherne poti bomo vsi samo ljudje in štela bo le ljubezen, ki smo jo dajali drugim.

Ob prihajajočih praznikih vam želim veliko miru, ljubezni in pristnih odnosov z najdražjimi. V novem letu pa nam želim, da bomo znali biti dober zgled in vzor na vsakem koraku, ob tem pa naj nas spremlja misel, ki sem jo delil tisti decembrski večer: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen.«

Aleš Ugovšek, generalni direktor M Sora d.d. in superfinalist za priznanje Mladi manager 2025