Boštjan Ložar opozarja, da Sloveniji že od leta 2005 vztrajno pada strukturna konkurenčnost – in da smo danes v položaju, zelo podobnem letom 2005–2008, tik pred zadnjo veliko krizo. Razlika je le ta, da je bila takrat pretežno zadolžena podjetja, danes pa je precej bolj zadolžena država (z okrog 70 % BDP javnega dolga).

Slovenija leta 2025 živi paradoks: prebivalci smo med najbolj zadovoljnimi v EU (7,7/10, drugo mesto), občutek varnosti je 84-odstoten, socialna enakost in dostopnost dopusta ustvarjata občutek stabilnosti in udobja. Hkrati pa država izgublja globalno strateško pozicijo – po lestvici konkurenčnosti IMD WCR je padla na 46. mesto, produktivnost stagnira, gospodarska rast je okoli enega odstotka, javni sektor pa se širi hitreje kot kadarkoli.

Jedro težave je nizka dodana vrednost in dobičkonosnost podjetij. Povprečna EBIT marža slovenskega gospodarstva (okoli 5–7 %) je približno trikrat nižja od podjetij v ameriškem indeksu S&P 500 (19,4 %), in to celo pri najbolj uspešnih in najhitreje rastočih podjetjih. Slovenija ustvarja veliko znanja – po številu znanstvenih člankov in certifikatov ISO je v evropskem vrhu – a inovacijski ekosistem je neučinkovit: po razvoju inovacijskega okolja je šele na 89. mestu na svetu, samoroga še ni ustvarila, zaostaja pri implementaciji startup standardov.

Davčni sistem dodatno duši ambicijo: efektivna mejna davčna stopnja za visoke zaslužke je med najvišjimi v EU, Ginijev koeficient je med najnižjimi na svetu, razlika med minimalno in povprečno plačo je ena najmanjših v EU. V praksi to pomeni, da sistem nagrajuje povprečnost in iskanje lukenj, ne pa vrhunskega dela, napredovanja in podjetnosti – tudi pri podjetjih z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega. Javni sektor medtem povečuje proračun (v šestih letih z 10 na več kot 17 milijard evrov) brez resnih strukturnih reform, z vedno več plačami, birokracijo in političnim zaposlovanjem.

Ložar poudarja, da imamo znanje, surovine in primere uspešnih panog (farmacija, posamezni industrijski grozdi), a smo strateško odpovedali pri prehrambni in lesni industriji, pri črpanju evropskega denarja in pri modernizaciji države. Rešitev vidi v kombinaciji vitkejšega in digitaliziranega javnega sektorja, davčne reforme, ki nagrajuje delo in uspeh, resničnega inovacijskega ekosistema ter jasne vizije »Slovenija 2040« z ambicijo sto tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega in štiriodstotne realne rasti.

Slovenija ima vse, kar potrebuje za preboj – razen odločnosti in sodelovanja. Lahko se odloči za stagnacijo v udobju ali za težjo pot strukturnih sprememb. V obeh primerih bo imela »prav«, a v prvem bo račun prišel ob naslednji krizi.

Več: https://www.finance.si/slovenija-2025-udobje-na-vrhu-konkurencnost-na-psu/a/9041449