Ko sem kot psihologinja stopila na svojo podjetniško pot, si nisem predstavljala, da bom nekoč prejela priznanje Forbes 30 pod 30. Ne zato, ker bi mi manjkalo ambicije, ampak ker sem verjela, da se velike zgodbe dogajajo drugim – tistim z več izkušnjami, povezavami in samozavestjo, ki je meni takrat še manjkala.

Ko sem pri 25 letih doma povedala, da odpiram podjetje, smo dolgo razpravljali, zakaj se ne bi raje kje zaposlila – z redno plačo in več varnosti. Razumela sem njihove skrbi, a hkrati sem vedela, da me takšna pot ne bi izpolnila. Nekje v sebi sem bila prepričana, da moram poskusiti ustvariti nekaj svojega, tudi če to pomeni več tveganja in manj gotovosti.

Ko sem kasneje skupaj s soustanoviteljem Urhom Kovačičem gradila podjetje PsyBit, smo se prvič resno soočili s tem, kako hitro se spreminja trg dela in kako težko je danes priti do dobrega kadra. Pomanjkanje kadra in spremenjen način, kako ljudje danes razmišljajo o menjavi zaposlitve – pogosto ne aktivno, temveč kot odziv na priložnosti, ki jih mimogrede zasledijo v digitalnem prostoru – so nas vodili k razmisleku, kako podjetjem in kandidatom omogočiti bolj naraven stik. Iz tega procesa je nastala rešitev Jobbit za učinkovito pridobivanje kadra – kot odziv na spremembe, ki smo jih opazili na terenu in ki danes oblikujejo prihodnost zaposlovanja.

Eden pomembnejših prelomov na naši poti je bil naš prvi produkt – tisti pred Jobbitom, seveda. Tisti produkt, ki danes tiho počiva nekje na podstrešju. Vanj smo vložili leto dni dela in veliko pričakovanj, a ko smo ga postavili na trg, zanimanja ni bilo. To je bil trenutek, ko sem se prvič zares srečala z voditeljstvom v njegovi zahtevnejši obliki. Ne v tisti, ko vodiš uspeh, ampak v tisti, ko moraš voditi razočaranje ekipe, sprejeti odgovornost in se odločiti, kako naprej. Prav ta izkušnja me je naučila vztrajnosti, realnosti in sposobnosti zapreti poglavje, ki ne vodi več naprej. Ta pivot nas je usmeril v delo, ki nam je danes zares blizu in ki podjetjem rešuje izzive na področju iskanja kadra. In prav ta preobrat, skupaj z vztrajnostjo ekipe, je bil eden izmed korakov, ki so me pripeljali do naziva Forbes 30 pod 30.

Ko razmišljam o naši generaciji novih vodij, vidim, da nas ne določajo nazivi, temveč vrednote: odgovornost, transparentnost, pomen osebne integritete in želja, da naše delo ustvarja učinek. Smo generacija, ki bolj kot hierarhije ceni dialog, skupnost in sodelovanje. Pri nas voditeljstvo ni funkcija, ampak odnos oziroma način, kako stopamo v svet in kako vplivamo nanj. Verjamemo v moč povezovanja, v odprt pogovor in v to, da se najboljše rešitve rodijo tam, kjer si ljudje upajo biti iskreni.

V svetu, ki ga preoblikujeta tehnologija in nepredvidljivost, se vedno znova vračam k vprašanju, katere kompetence bo potreboval manager prihodnosti. Verjamem, da predvsem tri: empatijo, ker brez nje ni zaupanja; digitalno razumevanje, ker brez tehnologije ne moreš več voditi; in pogum za odločanje, tudi takrat, ko ni popolnih podatkov. Voditelj prihodnosti bo moral znati uravnotežiti hitrost sprememb in človeškost, kar je izziv, pa tudi priložnost.

Zato je zame Forbes 30 pod 30 manj nagrada in bolj opomnik, da imamo mladi voditelji priložnost voditi drugače. Bolj človeško. Bolj odprto. Bolj pogumno.
In da se voditeljstvo ne začne z nazivom, ampak z odločitvijo, da želiš svetu dati nekaj, kar presega tebe samega.

Eva Esih, soustanoviteljica in direktorica podjetja PsyBit, prejemnica priznanja Forbes 30 pod 30