Po podatkih OECD-ja je Slovenija ena od držav Evropske unije z najvišjo obremenitvijo dela, kar je še posebej nevarno, če so mnogo bolj atraktivne nam bližnje okoliške države.

Kdaj bi bil boljši čas za razmislek o vrednosti dela kot v mesecu maju, ko prazniku dela in pravicam delavcev v Sloveniji namenimo dva dni praznovanja in počitka. V razpravah o delu in plačah v družbi pogosto naletimo na (konfliktne) delitve na delodajalce in delojemalce in zelo težko je najti glas razuma v pogovorih o davkih in obremenitvah dela. Čeprav tudi od politikov včasih slišimo, da je delo pri nas dejansko preveč obremenjeno, gre karavana dalje, in tako bomo že julija dobili tudi nov prispevek za dolgotrajno oskrbo.

Cesarju, kar je cesarjevega – smo nekoč rekli in v zvezi s tem pravzaprav ni nobene dileme. Vprašanje, mimo katerega pa danes v Sloveniji ne moremo, je: koliko. Zadnje čase se v mednarodno zelo konkurenčnem okolju kaže, da imamo precejšnje izzive z vidika konkurenčnosti, posledično mednarodna podjetja selijo bodisi centrale bodisi posamezne službe in oddelke na sosednjo Hrvaško in v Srbijo ali pa v celoti zapustijo našo državo. Tudi pritisk zaposlenih je jasen: v globalni tekmi iščejo službo tam, kjer bo ob enakem brutu zagotovljen višji neto. Trendi niso v naš prid in če ne bomo ukrepali pravočasno, poti nazaj ne bo, ogrožena pa tudi naša družbena blaginja oziroma življenjski standard, kot ga imamo.

Poglejmo na primeru. Na tviterju nenehno spremljamo konfliktne razprave o tem, ali so davki in prispevki previsoki ali ne, kaj za to dobimo, kaj bi morali storiti delodajalci, kaj država itd. V eni od teh razprav se je opogumil tviteraš in objavil eno od svojih plačnih list. Njegova bruto plača znaša 19.121,66 evra, pri čemer prejme neto izplačilo v višini 8491,24 evra. 4225,89 evra nameni za prispevke in 6483,73 evra za davek na dohodek. Delodajalec zanj dodatno plača še 3078,58 evra prispevkov. Skupni strošek za delodajalca tako znaša kar 22.279,44 evra. To pomeni, da zaposleni prejme le okoli 38 odstotkov celotnega stroška, ki ga ima s tem podjetje – kar nazorno razkrije razsežnost obremenitve. Marsikdo se ob tem priduša, da je to stvar delodajalca, ki mora poskrbeti za plače zaposlenih, vendar je to povsem zgrešeno razmišljanje. Vsaka bruto bruto plača je stvar vseh, zaposlenih in menedžmenta: podjetje mora namreč skupaj s svojimi zaposlenimi za vsako od plač celoten strošek zaslužiti na trgu. Torej prodati najmanj toliko izdelkov in storitev in pri tem ustvariti tako dodano vrednost, da vse to pokrije. V konkretnem primeru to pomeni, da je moralo podjetje skupaj s svojimi zaposlenimi najprej ustvariti več kot 22.000 evrov prihodka na trgu, da lahko zaposlenemu izplača 8491 evrov neto plače. Pa naj ne bo višina tega izplačila samo še en izgovor za pregovorno slovensko nevoščljivost. Tudi pri povprečni plači je celotni strošek v primerjavi z neto izplačilom skoraj dvakrat višji.

Po podatkih OECD-ja je Slovenija ena od držav Evropske unije z najvišjo obremenitvijo dela, kar je še posebej nevarno, če so s tega vidika mnogo bolj atraktivne nam bližnje okoliške države. Visoki davki in prispevki za naša podjetja pomenijo višje stroške dela, kar vpliva na njihovo konkurenčnost, saj so prisiljena v optimizacije. Visoka davčna obremenitev zmanjšuje motivacijo za rast in ustvarjanje novih delovnih mest, podjetja imajo manj sredstev za širitev, razvoj in investicije. Spodbuja tudi beg možganov, še posebej visoko izobraženih kadrov, ki se zaradi nižjih neto plač odločijo za delo v tujini, še posebej so zadnje čase zanimive nam bližje države. Podjetja zato vse težje pridobijo in zadržijo najboljše talente, Slovenija pa postaja povsem nezanimiva za tuje investitorje ... In ne nazadnje, vprašati se bomo morali tudi to, koliko se nam ob tem povečuje obseg sive ekonomije.

V nedavnem intervjuju je odhajajoča predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič zelo razumno pojasnila, da plače ne bi bile težava, če bi ustvarjali dovolj visoko dodano vrednost. Da jo bodo podjetja skupaj s svojimi zaposlenimi lahko ustvarjala, še posebej v teh globalno negotovih in turbulentnih časih, potrebujejo spodbudno poslovno okolje, ki bo omogočalo rast in razvoj in prihod tujih investicij v naše okolje. V družbi z visoko stopnjo egalitarnosti se bomo morali bolj kot na razdeljevanje obstoječega kolača fokusirati na to, kdo v Sloveniji dejansko nekaj proizvaja, izvaža, konkurira na svetovnih trgih, skrbi za rast, ustvarja vrednost in z vsem tem tudi omogoča, da se iz teh sredstev potem financira vse ostalo, pa naj bo to zdravstvo, pokojnine, šolstvo, znanost, infrastruktura, kultura, šport … Zagotovo je pomembno, da ostanemo socialna država, in tudi določena stopnja solidarnosti je pri tem potrebna. Jo bo pa ob izrazito neugodni demografski sliki, zmanjševanju deleža delovno aktivnih v razmerju do vse večjega števila upokojencev vse težje zagotavljati in razmišljati bo treba dolgoročno. Stara modrost pravi, da politik misli na naslednje volitve, državnik pa tudi na naslednje generacije.

V zadnjem Umarjevem poročilu o razvoju beremo, da Slovenija po epidemiji in energetski krizi sicer ostaja gospodarsko stabilna država, uspešna pri umiritvi inflacije, brezposelnost je na zgodovinsko najnižjih ravneh. Vendar pa je lani zastalo dohitevanje zaostanka v BDP na prebivalca po kupni moči, ki je merilo gospodarske razvitosti, za povprečjem EU. Vrzel v gospodarski razvitosti izhaja iz podpovprečne produktivnosti dela, ki še vedno dosega le 85 odstotkov povprečne produktivnosti dela v EU. Nadaljnji dvig produktivnosti ob že doseženi visoki zaposlenosti je ključen za gospodarsko dohitevanje razvitejših držav in s tem za izboljševanje kakovosti življenja. Ukrepe za to pa so strokovnjaki zadnja leta že velikokrat predstavili.

Kolumna je bila prvotno objavljena v časopisu Večer 7. maja 2025.