Pred kratkim je izšlo poročilo OECD o zaposlovanju, ki preučuje najnovejša dognanja in trende na trgih dela v državah članicah OECD. Tokratna izdaja obravnava tudi zelo zahtevne izzive, ki jih staranje prebivalstva predstavlja za življenjski standard in družbeno kohezijo nasploh. V poročilu analizirajo tudi posledice starajoče se delovne sile za rast produktivnosti.

Poročilo napoveduje, da se bo brez hitrih sprememb rast BDP na prebivalca v večini držav OECD občutno upočasnila. Vključevanje ponekod manj zastopanih skupin na trg dela pa lahko pomaga omiliti posledice starajoče družbe – zlasti zdravih starejših in, v številnih državah, tudi žensk, ki trenutno niso med delovno aktivnimi ali delajo le krajši delovni čas. V nadaljevanju povzemamo nekaj ključnih ugotovitev:

• V prihodnjih letih se bo število delovno aktivnih (starih od 20 do 64 let) v številnih državah OECD zmanjševalo, medtem ko bo delež upokojencev glede na delovno aktivne še naprej močno naraščal. Do leta 2060 se bo število delovno aktivnih v območju OECD zmanjšalo za 8 %, v več kot četrtini držav OECD pa za več kot 30 %. Delež upokojencev se je v državah OECD povečal z 19 % leta 1980 na 31 % leta 2023, do leta 2060 pa naj bi se povzpel že na 52 %.

• V državah OECD se bo zaradi staranja prebivalstva delež zaposlenih v celotnem prebivalstvu predvidoma zmanjšal za 1,9 odstotne točke (v Španiji in Slovaški celo 10 odstotnih točk).
• Če predpostavimo nespremenjeno stopnjo rasti produktivnosti dela (BDP na zaposlenega) ter konstantno stopnjo vstopa in izstopa različnih skupin na trg dela, predvideni upad deleža zaposlenih v celotnem prebivalstvu pomeni, da se bo rast BDP na prebivalca v območju OECD zmanjšala za približno 40 %, s povprečne letne rasti 1,0 % v desetletju 2010–2019 na 0,6 % letno v obdobju 2024–2060. To pomeni 14 % izgubljenega BDP na prebivalca do leta 2060. Brez ustreznih ukrepov na ravni držav bodo skoraj vse države OECD doživele upad rasti BDP na prebivalca.
• Med državami OECD so velike razlike v stopnjah rodnosti in posamezne države lahko z ukrepi skušajo prispevati k omejevanju padca (ali morda celo k obratnemu trendu), vendar pa spremembe v smeri povečane rodnosti kratkoročno le malo pripomorejo k ublažitvi staranja prebivalstva. Pozitivni učinki višje rodnosti na rast se namreč poznajo šele na dolgi rok. Ključni ukrepi so ustrezne družinske politike, ki pomagajo usklajevati delo in družinsko življenje ter zmanjšujejo stroške vzgoje otrok, zlasti stroške prebivališča. Vendar pa je zaradi sprememb v preferencah glede otrok malo verjetno, da bi te politike bistveno obrnile trend padanja rodnosti.
• Rast produktivnosti dela upada že več desetletij. Razvoj umetne inteligence (UI) in avtomatizacije je pri nekaterih raziskovalcih vzbudil optimizem glede možnosti za pomembno obnovitev rasti, vendar ni jasno, ali bo tak pospešek zadosten, da bi nadomestil zmanjšanje prispevka delovne sile. Čeprav so ustrezne strukturne reforme za izboljšanje produktivnosti nedvomno del rešitve, bo ključno tudi mobilizirati še neizkoriščene vire delovne sile za ohranjanje rasti BDP na prebivalca.
• Migracije lahko prispevajo k ublažitvi izzivov, ki jih staranje prebivalstva pomeni za gospodarsko rast, kar se že dogaja. Vendar njihov potencial verjetno ne bo prelomnega pomena, razen če se neto migracije bistveno ne povečajo nad zgodovinske vrednosti.
• Zmanjšanje razlike v zaposlenosti med moškimi in ženskami vseh starosti bi prineslo pomembne koristi za gospodarsko rast: ob enakih ostalih predpostavkah kot v osnovnem scenariju bi to lahko povečalo letno rast BDP na prebivalca v državah OECD za 0,2 odstotne točke glede na osnovni scenarij, in celo do 0,6 odstotne točke v državah z nizkim deležem žensk na trgu dela. Več kot tretjina teh možnih koristi bi izvirala iz zmanjšanja razlike med spoloma pri starejših delavcih (55 let ali več). Dodatne koristi bi bilo mogoče doseči z zmanjšanjem razlike med spoloma v številu opravljenih delovnih ur. Vendar je treba poskrbeti, da gre to z roko v roki tudi z zmanjševanjem razlike v neplačanem delu.
• Dodatna mobilizacija delovne sile in zaposlenosti zdravih starejših ima velik potencial za rast. Če bi se stopnja upokojevanja starejših zmanjšala na raven najboljših 10 % držav OECD, bi lahko približno polovica držav OECD pridobila vsaj 0,2 odstotni točki letne rasti BDP na prebivalca glede na osnovni scenarij. Če k temu dodamo še učinek zmanjševanja razlik v zaposlenosti med spoloma pri starejših, bi lahko rast BDP na prebivalca v celotnem območju OECD povečali za 0,26 odstotne točke – kar je dvakrat več kot bi pridobili z zmanjševanjem razlik med spoloma pri mlajših in srednjih generacijah.
• Če ne bomo uspeli delovno aktivirati premalo zastopanih skupin, zlasti zdravih starejših, to ne bo vodilo le do znatnega upada rasti BDP na prebivalca, temveč bo tudi povečalo breme za mlajše generacije, saj bo manjše število delovno sposobnih moralo proizvesti več zgolj za ohranjanje življenjskega standarda večjega števila odvisnih, vzdrževanih oseb. To bi sprožilo resna vprašanja pravičnosti, saj so se medgeneracijske neenakosti v zadnjih desetletjih že povečale v korist starejših generacij:       

1. Starejše generacije (stari od 55 do 64 let ter 65+ let) so v večini držav OECD od sredine 90. let uživale večjo rast dohodkov kot mladi (stari od 25 do 34 let), tveganje revščine pa se je s starejših preusmerilo na otroke.
2. Medgeneracijske razlike v premoženju gospodinjstev so velike, saj so starejše generacije izkoristile razcvet na trgih sredstev, zlasti naraščajoče cene nepremičnin. Medtem mlajše generacije težje kopičijo premoženje, lastništvo stanovanj pa je za mnoge vse težje dosegljivo. Velik delež javne socialne porabe je namenjen starejšim v obliki pokojnin in zdravstvene oskrbe, ta del pa bo še naprej rasel, saj bo prebivalstvo vse starejše in bo živelo dlje.

Več: https://www.oecd.org/en/publications/oecd-employment-outlook-2025_194a947b-en.html