Razlog za pisanje tega uvodnika je nedavno Gallupovo poročilo, v katerem ugotavljajo, da je stanje delovne zavzetosti v Evropi skrb vzbujajoče. Evropski zaposleni so že peto leto zapored najmanj zavzeti na svetu, še posebno zaskrbljujoč pa je padec zavzetosti med managerji, posebej mlajšimi.

Precejšen del moje managerske kariere sem se ukvarjal z vprašanjem, zakaj so nekateri zaposleni in managerji zavzeti, zakaj si vsezkozi prizadevajo, da bi dosegli vse več. Vseskozi sem se tudi spraševal, zakaj je večina ljudi, ki so delali neposredno z menoj, bila visoko zavzeta in željna uspeha, nekateri drugi pa ne, in zakaj je marsikomu, ki je odšel iz moje organizacije, motivacija kmalu padla.

Na osnovi laičnega razumevanja psihologije sem si ustvaril precej preprosto razlago za to. Prvi pogoj zavzetosti, lahko rečem kar temelj, je, da posameznik čuti veliko razliko med tistim, kar je, in tistim, kar bi rad bil (dosegel) ter ob tem razume in sprejme, da to razliko lahko zmanjša predvsem z rezultati svojega dela. Drugi pogoj zavzetosti je, da si posameznik zna ustvariti oz. sprejeti način, kako bo to dosegel; in tretji - dovolj predvidljivo okolje, v katerem posameznik na daljši rok lahko postopoma dosega svojo rast.

V sedanjem obdobju tako v Evropi, še posebej pa v Sloveniji, pri večini ni izpolnjen že prvi pogoj zavzetosti. V Evropi se živi dokaj lagodno, na precej visoki ravni v primerjavi z življenjem na drugih celinah in zato posameznik težje razvije željo, da bi dosegel v življenju bistveno več. Podobno je v Sloveniji, kjer pa imamo še dodaten element, saj naša družba ne podpira uspešnih ljudi, razen športnikov. Zato je potrebno še toliko več energije pri posamezniku, da si postavi visoke zahteve do samega sebe. Poleg tega mu okolje dopoveduje, da je popolnoma dovolj biti povprečen ali morda še bolje, podpovprečen, ker bodo tako ali tako “drugi” poskrbeli zanj. Lep primer so stanovanja. Po normalni poti v Sloveniji nikoli ni bilo enostavno priti do stanovanja (razen srečnežev po Jazbinškovem zakonu), a danes se ustvarja družbena klima, da je stanovanje v centru Ljubljane pravica in da bo država poskrbela za to. Kako naj posameznik potem sprejme, da mora najti način, da si potrebo po stanovanju izpolni s svojim delom? Želja posameznika po uspehu, še posebej finančnem, je hitro ožigosana kot neprimerna. Pred 10 leti sem si kot novi predsednik Združenja Manager drznil izpostaviti besedo dobiček, ki je bila v tistem času nesprejemljiva, skoraj sramotna. V nekaj letih nam je uspelo, da se je o dobičku govorilo s pozitivno konotacijo. Danes opažam, da se spet vračamo v stare čase, čeprav brez dobička ni gospodarskega razvoja, brez tega pa ni blaginje.

Zato je za povečanje zavzetosti potrebno ustvariti družbeno klimo, ki bo v posameznikih ustvarila močno željo po tem, da postanejo uspešni, bogati, prepoznavni, inovativno drugačni v najboljšem pomenu besede. Da beseda uspešen pomeni biti nekaj dobrega, družbeno sprejemljivega. Z izpostavljanjem uspešnih zgodb in dosežkov je potrebno pokazati, kako je mogoče postati uspešen z različnih vidikov in da je uspešnost z ustreznim pristopom k delu in življenju dosegljiva širšemu krogu, kot je morda splošno mnenje.

Vrhunski športniki so naši junaki, kljub temu, da so najboljši zaradi nespodbudnega okolja raje rezidenti v tujini. Zakaj ne ustvarjamo podobne pozitivne klime tudi okrog lastnikov podjetij, managerjev, ekspertov, ki so nadpovprečno uspešni, ki ustvarjajo dobiček, kreirajo nova delovna mesta, skrbijo za družbo in plačujejo davke v Sloveniji? Žal so razumljeni bolj kot anomalija v družbi, ne pa kot junaki, po katerih bi se lahko zgledovalo stotine drugih in tako naredili Slovenijo super uspešno, vrhunskim poslovnim in ostalim rezultatom prijazno državo.   

Ravno sem se vrnil s popotovanja po južnem delu Afrike. Primerjava zavzetosti zaposlenih, s katerimi kot turist prideš v stik, njihova prijaznost, želja po uspehu, zaslužku, ustvarjanju zadovoljstva je nekaj, kar je v primerjavi z Evropo na bistveno višji ravni. To pa samo potrjuje rezultate Gallupa.

Aleksander Zalaznik