V poletnem času sem na X objavila zapis, ki je nepričakovano doživel velik odziv. Pa ne v smislu tradicionalne prepirljivosti, ki je značilna za to omrežje, temveč so od vsepovsod prihajali enotni komentarji: nismo vedeli, da je že tako hudo; zakaj se nihče ne ukvarja s tem; kakšna bo sploh naša prihodnost? Še posebej, če se pogovarjamo o tako želenem preboju: kdo ga bo ustvarjal?

V zapisu so bile navedene demografske številke za zadnjih deset let, ob katerih se izriše zgodba, ki presega golo statistiko. V samo desetih letih se je namreč v Sloveniji zgodil velik generacijski premik. Najbolj bode v oči padec med mladimi: generacija otrok od 0 do 4 let se je od leta 2014 do 2024 zmanjšala za več kot 22 tisoč, v starosti 25 do 34 let pa imamo kar 74 tisoč prebivalcev manj kot pred desetimi leti. Na drugi strani imamo eksplozijo rasti pri starejših. Skupina od 65 do 69 let se je povečala za skoraj 36 tisoč, starostniki nad 90 let pa za več kot osem tisoč.

To ne smejo biti le suhoparne številke, temveč dejanski kazalniki prihodnosti države. Demografska piramida se nam namreč nevarno spreminja v drevo – vedno manj mladih na dnu, vedno več starejših na vrhu. Vedno manj delovno aktivnih, vedno več upokojenih. V Sloveniji je koncept socialne države utemeljen na t. i. Bismarckovem modelu, kar pomeni, da naši sistemi, kot sta pokojnine in zdravstvo, temeljijo na sprotnih vplačilih in porabi. Ključno pri tem je zadostno število delovno aktivnih: če danes približno 1,5 zaposlenega prispeva za enega upokojenca, se bo to razmerje v naslednjih letih nevarno približalo razmerju ena proti ena. Ob nespremenjenih okoliščinah bi moral torej vsak od nas že ob danes nadpovprečno obremenjenih plačah sčasoma še več prispevati za pokojninsko in zdravstveno blagajno. Hkrati pa ob takih trendih ni nikakršnih zagotovil, da bomo tudi sami nekoč prejemali dostojno pokojnino.

Kot opažate tudi sami, se učinek demografskega premika že nekaj časa odraža na trgu dela. A ne samo pri nas. Zadnje poročilo OECD o zaposlovanju, ki preučuje najnovejša dognanja in trende na trgih dela, obravnava prav izzive, ki jih prinaša demografski pritisk. Do leta 2060 naj bi se število delovno aktivnih v območju OECD zmanjšalo za osem odstotkov, v več kot četrtini držav OECD pa celo za več kot 30 odstotkov. Delež upokojencev se je v državah OECD povečal z 19 odstotkov leta 1980 na 31 odstotkov leta 2023, do leta 2060 pa naj bi se povzpel že na 52 odstotkov. OECD zato opozarja, da bodo brez ustreznih ukrepov skoraj vse države OECD doživele upad rasti BDP, kar lahko resno ogrozi družbeno blaginjo, kot jo poznamo.

V razpravah o tem gredo prvi odzivi vedno v smer spodbujanja večje rodnosti, a na OECD opozarjajo, da je to recept, ki deluje šele na daljši rok. Prav tako marsikdo za zgled postavi družinsko politiko s finančnimi spodbudami na Madžarskem – kjer pa rodnost kljub temu upada. Podobno OECD navaja glede migracij, ki deloma sicer lahko prispevajo k ublažitvi izzivov, a ne bistveno, razen če se neto migracije bistveno ne povečajo nad zgodovinske vrednosti. Odgovor bo torej treba iskati širše, zagotovo pa brez temeljnih razmislekov in reform – podaljševanja delovne dobe, večje vključenosti starejših na trgu dela, privabljanja talentov iz tujine (in tudi ohranjanja najboljših doma!), večje robotizacije in avtomatizacije ter predvsem povečevanja dodane vrednosti – demografska kriza ne bo obvladljiva.

Številke so torej jasne in ne dopuščajo kaj dosti olepševanja. Ali jih v globalnem kontekstu podobnih izzivov znamo razumeti kot priložnost, da Slovenijo potisnemo v višjo razvojno fazo? Brez odločnih sprememb bomo zgolj nemočni opazovalci, kako se drobijo temelji družbene blaginje. Zato naj bo letošnji kongres priložnost, da se poslovni in politični voditelji pogovorimo, kako bomo Slovenijo pripeljali do preboja z vizijo prihodnosti in kako lahko k temu prispeva vsakdo od nas.

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager