Dr. Simon Rečnik, direktor Trdnih izdelkov in Antiinfektivov ter član vodstvenega tima Sandoz Slovenija - Leka, člana skupine Sandoz, je nagovoril zbrane na Vrhu slovenskega gospodarstva 20. oktobra 2026 na Brdu pri Kranju:

Nekje v svetu se prav zdaj sprejema pomembna odločitev.

V sejni sobi je seznam lokacij. Vse se potegujejo za isto naložbo.

Morda za proizvodnjo antibiotikov. Za sodoben laboratorijski center. Ali za podobna biološka zdravila.

Na tem seznamu so velika mesta in uveljavljena industrijska središča.

In med njimi majhen kraj na skrajnem severovzhodu Slovenije, ki ga marsikdo v tisti sobi ne bi znal pokazati na zemljevidu.

Takšnih seznamov sem videl veliko. In naučil sem se nekaj.

Cena te spravi na seznam. Redko pa odloči o zmagovalcu.

Odločijo ljudje — znanje, veščine, kultura dela. Odloči zanesljivost, dokazana in ne obljubljena. In odloči vprašanje, ki ga nihče ne zapiše: ali bo ta kraj čez deset let še vedno hodil v isto smer.

Zame stabilnost ni odsotnost sprememb.

Stabilnost je predvidljivost smeri.

Pot se lahko spreminja. Pravzaprav se mora. Smer pa je tisto, kar mora ostati.

Kaj se zgodi, ko na takem seznamu ne zmagaš enkrat, ampak znova in znova? Trinajst let zapored.

Pred trinajstimi leti je v Lendavi trdne oblike zdravil izdelovalo manj kot sto ljudi. Danes ima Lek Lendava več kot tisoč zaposlenih.

Iz Lendave odpotuje devet milijard tablet na leto, do bolnikov v več kot sto tridesetih državah. To je več kot štiristo tablet vsako sekundo. V vsaki izmeni, vse leto. In kmalu jih bo deset milijard.

In še dvoje, česar ne smemo spregledati.

Prvič. Lendava je skupaj s Kundlom v Avstriji zadnja proizvodna veriga, ki ključni širokospektralni antibiotik naredi od osnovne surovine do tablete, sirupa ali injekcije — v Evropi in zahodnem svetu.

Ne ena redkih. Zadnja. Ko v Bruslju govorijo o evropski odpornosti in suverenosti, govorijo tudi o Prekmurju. Le da tega še ne vedo.

Drugič. V Lendavi nastaja Biofarmacevtika — največja posamična naložba v zgodovini Leka. Korak na eno najzahtevnejših področij sodobne farmacije. V Lendavo smo v zadnjih letih vložili okoli pol milijarde evrov. To je dvajset letnih proračunov občine.

Toda podatek, ki mi pomeni največ, ni nobeden od teh. V regiji, iz katere so se ljudje desetletja odseljevali, danes več kot tisočim ni treba oditi drugam, da bi imeli poklic, na katerega so lahko ponosni.

In to se ni zgodilo v prestolnici. Zgodilo se je v kljunu kokoške.

Tega ne pripovedujem zato, da bi občudovali Lendavo. Pripovedujem zato, ker dokazuje, kaj je v Sloveniji mogoče — in kje vse je mogoče.

To namreč ni več samo zgodba Lendave. Sandoz danes gradi mrežo za podobna biološka zdravila na treh slovenskih lokacijah. Ker so globalno konkurenčne. Več lokacij, različna znanja — ena skupna smer.

Kako nastane takšna zgodba? Ne z enim razpisom in ne v enem mandatu.

Velikost lokacije ni bila naša prednost. Velikost ambicije je bila. Prijavljali smo se za projekte, ki so bili večji od nas.

Kaj nas je vsakič spravilo skozi vrata? Ne predstavitve. Zanesljivost. Vsak izpolnjen projekt je bil vstopnica za naslednjega.

Zaupanje ni nekaj, kar razglasimo. Zaupanje je vsota izpolnjenih obljub.

In takšne zgodbe ne zgradiš sam. Soustvariš jo v dolgoročnih partnerstvih. Slovenija je desetletja imela en sam študij farmacije. Z Univerzo v Mariboru smo v dobrih dveh letih prišli od blokade do prvih študentov. Septembra so v Murski Soboti sedli v klopi prvi dijaki programa farmacevtski tehnik — vertikala, kakršno bo Slovenija potrebovala leta 2035.

Zdaj pa nekaj, kar se s takih odrov sliši redko.

Preden povemo, kaj mora država narediti za nas, se moramo vprašati, kaj bomo naredili sami. Samozavest, ambicija, vztrajnost, partnerstvo, odgovornost za rezultat — tega nam nihče ne more dati in nihče vzeti.

Velike zgodbe ne nastanejo iz upravičenosti do podpore. Nastanejo, ko podporo upravičimo z izpolnjenimi obljubami.

In natanko isto velja za države.

Zato dve priporočili.

Prvo: izberimo. Majhna država ne more biti odlična v vsem. Lahko pa izberemo nekaj področij, na katerih hočemo biti med najboljšimi v svetu — in pri tem ostanemo desetletja. Ne štiri leta.

Stabilnost je tudi zaupanje, da se smer ne bo menjala z vsako vlado.

Drugo: okoli izbranih področij zgradimo centre vrhunskega znanja — in ne samo v Ljubljani.

Strategija brez ljudi ostane dokument. Made in Slovenia 2035 to že pove: vpisna mesta tam, kjer jih izbrana področja potrebujejo, in pogoji, da znanje ostane tu.

Ne samo poklici prihodnosti — poklici prihodnosti te države.

Če lahko Pomurje in severovzhodna Slovenija skupaj postaneta eno od središč globalne farmacevtske proizvodnje, potem regionalni razvoj ni socialna politika. Je dobra gospodarska politika.

Oboje smo že preizkusili. Ponovimo to na vsakem področju, ki ga izberemo.

Nekje v svetu bo spet nastal seznam. Na njem bo Slovenija — ali pa je ne bo. Marsikaj bo odločila geopolitika. Tega ne bo.

Ali bomo mesta na seznamu vredni, odločimo mi. Z velikostjo svojih ambicij, z zanesljivostjo, ki jo dokažemo — in s tem, ali si upamo desetletja hoditi v isto smer.

Ne vemo, kakšen bo svet leta 2035. Slovenija pa lahko ve, kam gre.