Vprašajmo se, zakaj nas je politika zadnja desetletja tako slabo vodila, da danes govorimo o komajda 13 tisoč posameznikih, ki presegajo postavljeno mejo razvojne kapice pri 7500 evrih.

Sto odstotkov od nič je nič. Kot družba se namreč lahko dogovorimo, da bomo vse dohodke obdavčili v celoti in bo potem država (torej vsakokratna aktualna politika!) razporejala ta sredstva, kakor bo presodila, da je solidarno in najbolj pravično. Seveda to ni ne razumno ne smiselno in povzroči še večje nepravičnosti, zato razvojno naravnane države, ki stremijo k družbeni blaginji, nenehno iščejo zdravo ravnovesje med tem, kako z razvojno davčno politiko spodbuditi delovno aktivnost in gospodarski razvoj ter obenem krepiti socialno državo. Recept za to se ne skriva v ideologiji in delitvi ljudi na "naše" in "vaše", s kazanjem s prstom na uspešne posameznike in s preganjanjem kapitala iz države. Če želimo ohraniti socialno državo, bomo morali najprej ustvariti več vrednosti, iz katere jo bomo lahko financirali.

Gre za to, kakšno državo želimo čez deset let

In tu bi se morala nadaljevati zgodba: Slovenija je in mora ostati socialna država, pogosto pa izostane razumevanje, od kod črpa sredstva za svoje delovanje. Tisto, kar dolgoročno financira naše zdravstvo, pokojnine, socialno varnost, šolstvo, obrambo, varnost in tako dalje, je ustvarjanje nove vrednosti. To pa danes ustvarjajo predvsem znanje, tehnologija, razvoj in visoko usposobljeni ljudje v dobrih podjetjih, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost in lahko dobro plačajo svoje zaposlene. Prav ti kadri in podjetja v proračun prispevajo največ – skozi višje prispevke, višjo dohodnino, večjo potrošnjo in višje davke od dobička podjetij. Več kot je takšnih delovnih mest, več je sredstev za delovanje socialne države. Prav zato je razprava o razvojni kapici mnogo več kot vprašanje kratkoročne davčne politike. Gre za vprašanje, kakšno državo želimo čez deset let. Državo inovacij, razvoja in visoke dodane vrednosti – ali državo, ki se bo še naprej tolažila, da je pravičnost v tem, da nekatere skupine nadpovprečno obremenjujemo, četudi zato vsi skupaj postajamo manj konkurenčni in drsimo v vse večjo enakost – žal v revščini.

Mladi si v globalni konkurenci hitro izračunajo neto in bruto

Razprava o razvojni kapici, ki je del interventnega zakona, ni nova, a žal enako ideološka kot že zadnjih 30 let. Ob tem si moramo priznati nekaj neprijetnega: svet se je spremenil. Slovenija ne tekmuje več s poceni delovno silo. Tekmuje z državami, ki znajo ustvariti okolje za najboljše talente. Tekmuje z državami, ki razumejo, da so razvojni kadri najdragocenejši za razvoj in standard sodobne družbe. Obenem pa se soočamo s pomanjkanjem kadrov, zaostajanjem produktivnosti in vse ostrejšo globalno bitko za talente, pa tudi z zelo neugodno demografsko sliko, ki že danes daleč najbolj ogroža financiranje in vzdržnost naše socialne države. Pa se s tem cunamijem, ki nas čaka, v politiki nihče zares ne ukvarja. Slovenija ima po mednarodnih primerjavah eno najvišjih obremenitev dela in je ena redkih brez razvojne kapice. Visoke obremenitve so še posebej problematične za visoko kvalificirane kadre – inženirje, razvojne strokovnjake, raziskovalce, strokovnjake za umetno inteligenco, farmacijo, digitalizacijo. Ravno profile, ki jih sodobno gospodarstvo najbolj potrebuje, in zato bi bilo smiselno razvojno kapico postaviti še nižje od predlagane.

Problem torej ni abstrakten, ni akademski, ni ideološki. Je zelo konkreten, dogaja se v praksi in hromi konkurenčnost, s tem pa tudi socialno državo. Vsakdo, ki ima v sodobnem globaliziranem poslovnem svetu opravka z mlajšimi generacijami, hitro izkusi, da si mladi želijo dobra delovna mesta v dobrih podjetjih. A če želi slovensko podjetje vrhunskemu strokovnjaku ponuditi konkurenčno neto plačo, ga to stane bistveno več kot podjetje v Avstriji, Nemčiji ali na Hrvaškem. (Mimogrede, prav Avstrija in Nemčija sta ob razvojni kapici tudi zelo močni socialni državi.) Mladi si v globalni konkurenci in bitki za talente zelo hitro izračunajo, kolikšen je neto pri istem brutu. Posledice pa so vidne v praksi: najboljši odhajajo (oziroma sploh ne pridejo k nam), razvojni in vodstveni oddelki se selijo ne daleč čez mejo, investicije pa iščejo prijaznejša okolja. Zato bi se morali namesto tradicionalne slovenske nevoščljivosti in prezira do ljudi, ki štrlijo iz povprečja, raje vprašati, zakaj nas je politika zadnja desetletja tako slabo vodila, da danes govorimo o komajda 13 tisoč posameznikih, ki presegajo postavljeno mejo razvojne kapice pri 7500 evrih.

To ni vprašanje elit

Pogovoriti bi se morali tudi o hipokriziji, pred katero si nekateri nalašč zatiskajo oči: kapico že imamo na strani izplačil, saj imajo npr. pokojnine, bolniška nadomestila in porodniške zgornje meje, medtem ko vplačila ostajajo neomejena. Posameznik torej ni upravičen do socialnih storitev v višini celotnega zneska prispevkov, ki jih mesečno plačuje, pač pa so zneski socialnih upravičenj navzgor omejeni. To pomeni, da v sistem vplača bistveno več, kot lahko iz njega kadarkoli prejme. Seveda je razumeti družbeni dogovor, da gre določen del te razlike za solidarnost do najšibkejših v družbi, pa vendar se moramo vprašati, kje je tista prava meja, da z brezmejno solidarnostjo ne zaviramo motivacije za delovno aktivnost in razvoj – torej prav tistega, kar najbolj potrebujemo za močno socialno državo. Slovenija se danes ne odloča več med levim in desnim ideološkim modelom, odloča se med razvojem in stagnacijo. Med družbo, ki bo znala ceniti, zadržati in privabiti znanje, talente in razvojne oddelke, ter družbo, ki bo najbolj ambiciozne ljudi in podjetja opazovala v soseščini in statistikah odseljevanja.

To je bistvo razvojne kapice. Ne vprašanje elit. Ne vprašanje ideologije. Ampak vprašanje prihodnosti države.

***

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Kolumna je bila izvorno objavljena v Večeru.