Če želimo biti uspešni, moramo postati država, ki najbolj sposobnim ljudem pošilja jasno sporočilo: delo se splača in v Sloveniji se splača ostati.

Ko športnik na olimpijskih igrah ali na svetovnem prvenstvu doseže 49. mesto med 70 tekmovalci, nihče ni zadovoljen – ne on sam, ne trener z ekipo, ne državljani, ki navijamo. Takoj sledi vprašanje in priprava strategije, kako naprej, da bi bil v prihodnje rezultat boljši. Alternativa je namreč samo še umik iz prve lige tekmovalcev.

Slovenci smo zelo ponosni na naše športnike in primerjave s športom tudi najbolje razumemo. Pa vendar, ko Slovenija zadnja leta na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD dosega vedno slabše uvrstitve, marsikdo zgolj zamahne z roko. Nekaj mest gor ali dol – samo še ena lestvica več med številnimi mednarodnimi primerjavami. Toda tak pogled je nevarno površen, saj gre za prvo ligo mednarodnih lestvic. Še posebej pa je nevaren zaradi negativnega trenda: od leta 2020 je namreč Slovenija v globalni konkurenci nazadovala že za 14 mest, na 49. mesto med 70 državami.

Trendi, ki bi nas morali skrbeti

Konkurenčnost ni zgolj nek statistični podatek ali nekaj abstraktnega, temveč predstavlja neposredni vir za financiranje naše družbene blaginje oziroma standarda, ki ga živimo, in ga seveda želimo izboljševati (saj si nihče pri zdravi pameti ne želi živeti vedno slabše). Pomeni, koliko bomo kot družba ustvarili, da bomo lahko financirali naše javno zdravstvo, da bodo pokojnine bistveno višje od danes marsikje mizernih, da bomo zagotavljali neko razumno raven socialne države. Pomeni, kako atraktivna je država za ustvarjanje in poslovanje, kako zanimivi smo, da bi premožni in uspešni k nam preselili svoj kapital in podjetja, ki prinašajo nova delovna mesta in s tem dodatne prilive v naše blagajne.

Kako privlačni smo za najbolj izobražene mlade potenciale, ki jih še kako potrebuje naša paradna farmacevtska industrija ter visokotehnološka podjetja v panogah z visoko dodano vrednostjo. Pomeni, ali smo zmožni preiti iz družbe rok, ki temelji predvsem na pridnosti in marljivosti, v družbo znanja, ki temelji na inovacijah, ustvarjalnosti in visoki produktivnosti. Pomeni, ali bomo znali ustvarjati izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo, za katere se države in podjetja po svetu potegujejo, ali pa bomo ostali predvsem (pod)izvajalci idej drugih.

Ob pametnem družbenem konsenzu, kam želimo, za preskok pravzaprav niti ne bi potrebovali veliko, saj smo v nekaterih ocenah že odlični. Zagotovo nas v analizi IMD vedno razveseli podatek, da Slovenija ostaja uspešna izvoznica, saj smo po deležu izvoza blaga glede na BDP med najboljšimi na svetu. Pri poslovni učinkovitosti izstopa pozitiven podatek o učinkovitosti malih in srednjih podjetij. Imamo kakovostno raziskovalno bazo, dobro izobražene ljudi, visoko stopnjo varnosti in eno najnižjih stopenj dohodkovne neenakosti v razvitem svetu. To so pomembni temelji, na katerih lahko gradimo. A na drugi strani se za temi prednostmi skrivajo trendi, ki bi nas morali skrbeti in ki skupen rezultat potegnejo navzdol.

Delo se splača, v Sloveniji se splača ostati

Poglejmo. Nazadovali smo tako na področju vladne kot poslovne učinkovitosti. Pri poslovni zakonodaji smo šele na 61. mestu, pri prilagodljivost vladnih politik gospodarstvu na 68., rigidni delovnopravni zakonodaji na 67. mestu. Pri vplivu davkov in prispevkov na motivacijo za delo in napredovanje pa celo na predzadnjem, 69. mestu. Še bolj zgovorni so podatki o tem, kakšen je naš odnos do najboljših. Pri privabljanju visoko usposobljenih tujih kadrov je Slovenija na samem repu, pri begu možganov na 62. mestu. Pri nevarnosti o preselitvi poslovnih aktivnosti iz Slovenije na 65. mestu, kar zadnja leta spremljamo tudi v praksi. Prav tako sta slabo ocenjena učinkovitost velikih podjetij in še vedno so tu tudi resni izzivi tudi na področju korporativnega upravljanja. Skratka, vse tisto, zaradi česar vse težje privabljamo in ohranjamo najboljše ljudi in podjetja.

Za razumevanje teh rezultatov je pomembno pogledati tudi v letošnje Poročilo o razvoju Urada za makroekonomske analize in razvoj. Tudi ta opozarja, da se v razmerah negativnih demografskih trendov, hitrega tehnološkega razvoja in povečane globalne negotovosti kot vse pomembnejši izzivi kažejo prepočasen prehod v inovacijsko podprto rast, pomanjkanje ustreznih kadrov ter premajhen poudarek na ustvarjalnosti in razvoju ključnih kompetenc prihodnosti. To nakazuje omejitve obstoječega razvojnega modela in poudarja pomen krepitve virov za prihodnost za ohranjanje dosežene ravni blaginje, zlasti človeškega kapitala, produktivnosti ter družbene odpornosti. Tudi UMAR tako opozarja, da mora Slovenija preiti od modela izvajalca k modelu ustvarjalca. Če želimo biti uspešni, moramo postati država, ki najbolj sposobnim ljudem pošilja jasno sporočilo: delo se splača in v Sloveniji se splača ostati.

To seveda pomeni mnogo bolj učinkovito državo, manj birokracije, predvsem pa bolj stabilno in predvidljivo zakonodajo. Davčni sistem, ki nagrajuje delo, znanje in prevzemanje odgovornosti. Izobraževalni sistem, ki je tesneje povezan s potrebami prihodnosti. Več vlaganj v raziskave, razvoj in prenos znanja v gospodarstvo. Več odprtosti za mednarodne talente. Brez vrhunskih inženirjev in inženirk ne bo šlo, prav tako ne brez raziskovalcev, ne brez ambicioznih podjetnikov. Ne brez mladih, ki verjamejo in zaupajo, da bodo lahko svojo prihodnost gradili doma. In ne brez mednarodnih strokovnjakov, ki bi Slovenijo prepoznali kot prostor priložnosti.

Ne glede na dnevno politiko

Da bi se dalo mnogo bolje, s svojimi uvrstitvami na IMD lestvici dokazujejo države, kot so Danska, Irska, Nizozemska, Švedska, ki so našle neko razumno ravnovesje med gospodarsko uspešnostjo in socialno državo in so danes po konkurenčnosti med najboljšimi desetimi državami. Ne nazadnje pa so določene pozitivne prakse tudi v državah, kot so Estonija, Češka, Poljska, Litva in Latvija, ki so imele nekoč precej podobno izhodišče kot Slovenija, pa so v zadnjih letih relativno bistveno bolje napredovale in nas na lestvici tudi prehitele.

Za Slovenijo radi rečemo, da imamo vse možnosti, da ostanemo med državami z visoko kakovostjo življenja. Toda kakovost življenja ni samoumevna, soustvarjamo jo vsi s pomočjo konkurenčnega gospodarstva. Potrebujemo pa nekaj, kar nekateri še posebej v zadnjih letih zelo pogrešamo – dolgoročen družbeni dogovor o razvojnih prioritetah države. V dnevni politiki se mnogo preveč energije porabi za ideološke razprave in politične spopade. Premalo pa za soglasje o vprašanjih, ki bodo odločala o prihodnosti naslednjih generacij. Kako povečati produktivnost. Kako zagotoviti vzdržne javne finance. Kako odgovoriti na demografske spremembe. Kako zadržati in pritegniti mlade. Kako ustvariti pogoje za preboj inovacij. Uspešne države so tiste, ki znajo okoli ključnih razvojnih vprašanj doseči minimalen konsenz, ne glede na dnevno politiko.

***

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Kolumna je bila izvorno objavljena v Večeru.