Junija 2026, ko je SpaceX vstopil na borzo, je po nekaterih ocenah v tem podjetju preko štiri tisoč zaposlenih postalo milijonarjev zaradi lastništva delnic podjetja. Med njimi so bili tudi zaposleni na manj plačanih delovnih mestih, kot na primer osebje v menzi.

Pred leti sem v kolumni Brezmejna solidarnost razmišljala o tem, da se moramo tudi v socialni državi, kot je Slovenija, vprašati, kje je tista meja solidarnosti in enakosti, da okolje ne postane preveč nestimulativno za tiste, ki želijo delati, ustvarjati in tudi prispevajo največ. Danes, ko v obdobju priprav na referendum razpravljamo o interventnem zakonu in razvojni kapici, je to vprašanje še bolj aktualno. Le da se mu je v politično popolnoma razdeljeni družbi pridružilo novo: ali si Slovenija sploh še upa nagraditi uspešnost?

Razprava o interventnem zakonu je razkrila staro slovensko zadrego. Ko govorimo o razbremenitvi dela, se pogovor skoraj neizogibno spremeni v populistično delitev na bogate in revne. Ne glede na to, da je imela tovrstno obljubo v predvolilnem programu navedeno tudi danes največja opozicijska stranka. Ko je govor razvojni kapici, se znajdemo pred dilemo, ali s tem ogrožamo socialno državo. Kot da bi bila gospodarska uspešnost in socialna država nasprotujoča si cilja. Nista. Prvi je pogoj za drugega. Slovenija je država z eno najnižjih stopenj dohodkovne neenakosti v razvitem svetu, na kar smo lahko ponosni. V družbi se veliko pogovarjamo o solidarnosti, kar je prav, tako kot je tudi prav, da smo in ostanemo socialna država. Pa vendar. Nenehna težnja po enakosti ne zagotavlja blaginje. Ta nastaja z delom, znanjem, inovacijami, podjetnostjo in vlaganji. Šele ko ustvarjamo vrednost, se lahko sploh začnemo pogovarjati o razdelitvi. Če pozabimo na prvo polovico te enačbe, bomo prej ali slej imeli vse manj. Pri nas pa smo v relativno kratkem obdobju uvedli številne nove obremenitve gospodarstva in veliko razpravljali o novih pravicah. Na drugi strani smo se bistveno premalo lotevali vprašanja, kako povečati produktivnost, privabiti investicije in razvojne projekte v Slovenijo, kako biti atraktiven za vrhunske strokovnjake in ustvariti pogoje, da bodo videli svoje priložnosti pri nas. Rezultati, kot vemo, niso spodbudni. Na lestvici svetovne konkurenčnosti IMD je Slovenija še leta 2020 zasedala 35., danes smo na 49. mestu. To ni zgolj statistika. Je opozorilo, da nas v ostri globalni konkurenci druge države prehitevajo pri ustvarjanju pogojev za rast, naložbe in kakovostna delovna mesta.

Populistično o razvojni kapici 

Prav zato je razvojna kapica pomembnejša, kot bi lahko sklepali iz populistične razprave o nekaj tisoč najbolje plačanih posameznikih. Interventni zakon predvideva omejitev osnove za plačevanje socialnih prispevkov pri 7500 evrih bruto mesečno. Njeno bistvo pa ni nagrajevanje "bogatih", temveč zmanjševanje stroškov zaposlovanja visoko usposobljenih ljudi, za katere Slovenija tekmuje na mednarodnem trgu. Inženirji, raziskovalci, razvojni strokovnjaki, vodje tehnoloških projektov in vrhunski menedžerji niso zgolj prejemniki visokih plač. Pogosto so tisti, ki vlagajo, razvijajo in soustvarjajo pogoje za delo številnih drugih. Odločajo o investicijah, razvijajo izdelke, odpirajo trge in povečujejo dodano vrednost. Njihova zaposlitev je lahko razlika med tem, ali bo mednarodno podjetje razvojni center postavilo v Sloveniji ali nekaj sto kilometrov stran. Ko se danes domač ali tuj mlad izobražen posameznik odloča, kje bo gradil svojo kariero, v Sloveniji pa lahko prejme neto plačo ali nagrado, ki znaša komajda 33 odstotkov tistega, kar je celoten strošek za podjetje, bo za našo državo za vedno izgubljen. Ko podjetje, ki sicer dela v Sloveniji, a vodstvene in odločevalske funkcije preseli v druge države (in tega je v zadnjih letih preveč), smo na izgubi vsi. Od teh namreč prejmemo natanko nič.

Seveda trenutni predlog razvojne kapice ni čudežna rešitev, prav tako bi morali dolgoročno razmišljati v smeri, kako jo znižati na dvopinpolkratnik povprečne plače, da bi razvojni kader zajela širše. Drži tudi to, da bi morali tudi tu pogledati na drugo stran enačbe in oceniti javnofinančne učinke posegov v socialne sisteme. O tem bi si zaslužili temeljito strokovno razpravo, v kateri bi znali izračunati kratkoročne stroške in dolgoročne koristi ter spremljati učinke. A zavračanje posameznih rešitev zgolj zato, ker prinašajo prednosti tudi bolje plačanim, ni razvojna politika.

Socialna država ni samoumevna

V razpravi se pogosto spregleda še nekaj. Solidarnost ni samo vprašanje, koliko kdo vplača, temveč tudi o tem, kako učinkovito država upravlja zbrana sredstva. Če za zdravstvo plačujemo vse več, dostopnost storitev pa ostaja problem, dodaten denar ne pomeni boljše socialne države. Enako velja za pokojnine, dolgotrajno oskrbo in druge javne sisteme. Pravičnost zato ne more pomeniti samo vedno višje prerazporeditve, pomeniti mora tudi odgovornost za rezultate. Predvsem pa se je treba pri govoru o pravičnosti in solidarnosti pogovoriti tudi o izplačilih, kjer je bila kapica na pokojnine in bolniške sprejeta praktično brez kakršne koli razprave.

Če to radi slišimo ali ne: socialna država ni samoumevna, ampak je njena moč odvisna od gospodarske moči družbe, ki jo financira. Zato razvoj in solidarnost ne smeta biti tekmeca. Potrebujemo oboje, vendar v pravem zaporedju in ravnovesju. In če bi želeli, da se matematična enačba prevesi v več socialne države in večjo blaginjo za vse, moramo postati dovolj konkurenčni, da bodo podjetja želela priti v Slovenijo, da bodo izobraženi talenti npr. s področja biofarmacije drli k nam v investicijske zgodbe, ki jih odpira naša paradna farmacevtska industrija, ter da se bomo namesto o komajda 13 tisoč tistih, ki jih trenutni predlog razvojne kapice zajame, pogovarjali o 50 ali 100 tisoč takšnih zaposlenih.

***

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Kolumna je bila izvorno objavljena v časniku Večer.