Slovenija se je na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD med 70 državami uvrstila na 49. mesto in glede na lani nazadovala za tri mesta. Najboljšo uvrstitev je zabeležila na področju infrastrukture, najslabšo pa na področju poslovne učinkovitosti. Najbolj se je uvrstitev poslabšala na področju vladne učinkovitosti, povzeto po STA. Rezultati kažejo, da bodo za dolgoročno krepitev konkurenčnosti ključni ukrepi na področju povečanja produktivnosti, institucionalne učinkovitosti, inovacijskega okolja ter privabljanja in razvoja talentov.

Raziskava IMD meri sposobnost držav, da ustvarjajo in ohranjajo okolje, ki spodbuja konkurenčnost podjetij ter dolgoročno blaginjo prebivalcev. Temelji na 262 kazalnikih, ki združujejo statistične podatke in ocene menedžerjev iz mikro, malih, srednjih in velikih podjetij ter konkurenčnost ocenjuje skozi štiri ključne sklope: gospodarsko uspešnost, vladno učinkovitost, poslovno učinkovitost in infrastrukturo. Skupna uvrstitev na lestvici predvsem kaže relativni konkurenčni položaj države v primerjavi z drugimi državami skozi daljše časovno obdobje.

Več: IMD

Odziv Združenja Manager na vnovičen padec na lestvici konkurenčnosti

Najnovejši rezultati IMD lestvice konkurenčnosti niso presenečenje, so pa vnovičen resen opomin, kaj bi morali kot država spremeniti, če želimo nadalje zagotavljati ali izboljšati raven blaginje v Sloveniji. V gospodarstvu že leta opozarjamo na iste sistemske zavore, ki v zaostrenih globalnih razmerah še bolj prihajajo do izraza. Želeli bi si, da politični odločevalci sporočila rezultatov IMD lestvice, ali pa vsakoletnega poročila o razvoju Urada za makroekonomske analize in razvoj, razumejo kot kažipot za snovanje politik in ukrepov, od katerih je odvisna naša prihodnost.

Konkurenčnost namreč ni le statistični podatek ali nekaj abstraktnega, temveč neposredni vir za financiranje naše družbene blaginje – vse od zdravstva, šolstva in socialne države naprej. Ključno pri tem bo, da ustvarjamo več, zato moramo sprejemati ukrepe, ki bodo Sloveniji omogočile premik iz družbe rok v družbo znanja, torej v panoge z visoko dodano vrednostjo. Dokler bomo ignorirali dejstvo, da z visoko obremenitvijo visokokvalificiranega dela odvračamo ključne mednarodno konkurenčne razvojne kadre in destimuliramo tiste, ki ustvarjajo največjo dodano vrednost, gospodarskega preboja ne moremo pričakovati, saj s tem dolgoročno zaviramo lasten razvoj. 

Podjetja še posebej v današnjem nestabilnem in negotovem svetu za svoje uspešno poslovanje in razvoj potrebujejo predvsem stabilnost in odzivnost namesto nenehnih administrativnih ovir in nepredvidljivih zakonodajnih sprememb. Če želimo doseči višje plače in višji življenjski standard, moramo razumeti, da oboje izhaja izključno iz višje produktivnosti; brez boljšega poslovnega okolja in brez ciljnih spodbud za digitalizacijo, avtomatizacijo ter investicije v raziskave in razvoj bomo ostali ujeti v povprečju ali vedno bolj nazadovali. 

Predvsem pa Slovenija na ravni vseh sistemov potrebuje skupno vizijo in cilj, ki bo bistveno bolj pomemben od dnevnih političnih delitev ali tega, kdo je trenutno na oblasti. Ne gre več za razpravo o ideološkem modelu, temveč za odločitev med razvojem in stagnacijo. Med družbo, ki bo znala ceniti, zadržati in privabiti znanje, talente in razvojne oddelke, ter družbo, ki bo najbolj ambiciozne ljudi in podjetja opazovala v soseščini in statistikah odseljevanja.