Na nedavno januarsko jutro je sneg končno pobelil pokrajino. Ko sem občudovala zimsko pravljico, sem pomislila, kako hvaležna sem, da lahko delam od doma in mi ni treba na pot. Medtem ko sem skozi okno spremljala snežinke in se usklajevala s sodelavci, so bile v medijih že novice o zastojih in nesrečah na cesti. Ob tem pa tudi porast obsojajočih se komentarjev, kako so cestne službe spet zatajile in jih je sneg presenetil ter da ceste in pločniki niso spluženi.
Takrat sem se zamislila, kako ljudje radi hitro pridemo do pravilnih ali nepravilnih zaključkov ter kako radi obsojamo, četudi imamo na voljo le delček informacij (ali celo dezinformacij).

Tako v vsakodnevnem življenju kot tudi v poslu je hitro obsojanje kar pogost pojav, pod katerega vpliv radi zaidemo vsi, ne glede na pozicijo ali odgovornost. Priznam, tudi meni se kdaj zgodi, da hitro obsodim dogodke ali obnašanje. In ravno zato je toliko bolj pomembno, da se tega zaposleni, sploh pa vodje, ki želijo in naj bi vodili z zgledom, zavedamo ter to povsem človeško navado tudi aktivno naslavljamo. Predvsem za mlade in nove managerje, ki se prvič spoprijemajo s takšno vlogo, je to še kako pomembno.

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da je nekdo prišel do vas in vam rekel: »Veš, Jana je res počasna na tem projektu. To ni v redu, mislim, da ni dovolj predana.« Ali pa: »Janez zamuja na jutranji sestanek, ne vem, zakaj mu je tako težko kdaj priti pravočasno.« In kako hitro se lahko odzovemo z: »Drži, pogovoriti se moramo in mu/ji povedati, da se tako ne dela in da to ni sprejemljivo.«

Seveda je takšne dogodke, če se ponavljajo in vplivajo na delo, treba nasloviti čim prej in neposredno z vključenimi. A velikokrat se žal zatečemo k hitrim, morda enostavnejšim zaključkom. Toda kaj bi se zgodilo, če bi obsojanje zamenjali z radovednostjo?

Kaj, če bi namesto obsojanja cestnih služb, da jih je spet presenetil sneg, vprašali, kakšno je ozadje in zakaj postavljen sistem (ali nesistem) ne deluje? Kaj, če bi vprašali tistega, ki je rekel, da je Jana prepočasna, kaj na to pravi Jana? Jo je kdo sploh vprašal? Morda potrebuje še nekaj dodatnega znanja ali pa hkrati dela na več projektih. Kaj, če bi Janeza vprašali, zakaj večkrat zamudi na jutranji sestanek? In bi Janez povedal, da ima njegov otrok zjutraj v vrtcu stisko in zato zamudi na sestanek, čeprav od doma odidejo vsaj pol ure prej. Bi ju v tem primeru še vedno enako obsojali ali bi skupaj iskali rešitve?

Zato je za vse – sploh za managerje – še toliko bolj pomembno, da se naučimo gledati skozi različne perspektive in k situacijam pristopati z radovednostjo. Z obsojanjem lahko povzročimo veliko krivico in posledično škodo tako zaposlenim kot podjetju. Predstavljajte si, da bi večina zaposlenih k izzivom pristopala z radovednostjo – kako bi to vplivalo na motivacijo, učinkovitost, pripadnost in rezultate. Koliko manj časa bi zapravili za nepotrebno slabo voljo, opravljanje in reševanje nesoglasij, če bi vključili pristno radovednost in izključili ego.

Zato naj vas povabim, da skupaj sprejmemo ta izziv in obsojanje zamenjajmo za radovednost.

Nina Hudnik, generalna direktorica Flint SI d.o.o. in superfinalistka za priznanje Mladi manager/ka 2025