Dušan Olaj: Pojutrišnjem

20. 11. 2026
olaj 3

Dušan Olaj (foto: osebni arhiv)

6. decembra imamo referendum. Že to, da ga imamo, odpira vprašanje odgovornosti. Izvolili smo ljudi, da odločajo. Zdaj bomo o njihovih odločitvah odločali sami. Nič narobe. Toda odločati pomeni tudi prevzeti odgovornost. In te ne moremo prenesti na nikogar drugega.

Pred nami ni samo vprašanje enega zakona. Pred nami je vprašanje, kakšno Slovenijo želimo. Danes. Jutri. In predvsem pojutrišnjem.

Zadnje tedne poslušamo o enem bankirju in eni nekdanji ministrici. Kdo bo koliko dobil, kdo bo koliko prihranil. Majhni sistemi imajo to slabost, da se vsi poznamo. Vse hitro postane osebno. Toda države ne moremo razvijati z razpravo o dveh ljudeh.

Poglejmo raje okoli sebe.

Upokojenca, ki bi še rad delal. Samozaposlenega, ki plačuje prispevke tudi takrat, ko nima prihodkov. Podjetnika, ki bi rad zaposlil še enega človeka, pa mu računica tega ne dopušča. Inženirja, ki mu v Münchnu ponujajo dvakrat več. Zdravnika, ki razmišlja o odhodu.

Tu pridemo do bistva.

Slovenija nima težav s pridnostjo. Imamo jih s produktivnostjo. Z dodano vrednostjo. S sposobnostjo, da znanje spremenimo v nekaj, kar je svet pripravljen dobro plačati.

Pridnih rok imamo dovolj. Premalo imamo glav, ki znajo iz istega dela ustvariti več. Domišljija nima meja, znanje jih ima. Zato znanje plačamo. Če ga ne bomo mi, ga bo nekdo drug.

Rad imam Slovenijo, v kateri smo vsi enaki pri zdravniku. Ne verjamem pa v Slovenijo, v kateri moramo biti vsi enako nagrajeni za delo. Solidarnost drži družbo skupaj. Uravnilovka ji jemlje prihodnost. Pravice so pomembne. Toda brez dolžnosti in odgovornosti jih dolgoročno ne moremo financirati.

Je predlagani zakon popoln? Ni. Tudi interventen pravzaprav ni. Njegovi javnofinančni učinki niso zanemarljivi. O njih obstajajo različne ocene in upravičeni pomisleki. Tudi odsotnost širšega socialnega dialoga ni nekaj, kar bi smeli spregledati.

Toda prav tu se začne odgovornost. Vsaka sprememba ima ceno. Tudi nespremenjeno stanje jo ima. Le da slednje pogosto plačujemo pozneje.

V podjetništvu sem se naučil, da popolnih odločitev ni. So odločitve, ki jih sprejmeš, spremljaš njihove posledice in jih po potrebi popraviš. In so odločitve, ki jih tako dolgo premlevaš, da postanejo nepotrebne. Ker je priložnost medtem že odšla drugam.

Trg ne čaka. Tudi čas ne.

V vsej tej razpravi pozabljamo nekaj pomembnega. Večina nas želi isto. Uspešnejšo, bogatejšo Slovenijo. Razlikujemo se predvsem v prepričanju, kako do nje. Zato si ne bi smeli biti nasprotniki, ampak sogovorniki. Argument je vrednejši od etikete.

Na referendumu bo vsak odločal sam. Pomembno pa je, da pri tem ne razmišlja samo o tem, kaj bo dobil danes. Temveč tudi o tem, kdo bo ustvarjal jutri. Kdo bo plačeval pokojnine. Kdo bo zdravil naše otroke. In kdo bo ustvarjal delovna mesta, na katerih bodo lahko dobro živeli.

V svetu sem se naučil, da nas nihče ne čaka. Še najmanj zato, ker se doma ne moremo dogovoriti.

Srce je dober svetovalec v ljubezni. V ekonomiji potrebujemo tudi glavo.

Pojutrišnjem pride hitreje, kot mislimo.

***

Dušan Olaj

Nazaj na seznam