Film slovitega britanskega umetnika Charlieja Chaplina Veliki diktator (v izvirniku The Great Dictator) spada med največje filmske mojstrovine in gledališka uprizoritev v režiji Diega de Bree upošteva vso tenkočutnost, nežnost in smešnost pa tudi elegantnost, krhkost in plastičnost karakterizacije oseb. V uprizoritvi igrajo Jurij Zrnec, Boris Mihalj, Bojan Emeršič, Tina Vrbnjak, Eva Jesenovec, Valter Dragan, Vojko Zidar, Matija Rozman in Zvone Hribar. Klavirska spremljava, ki jo v živo izvaja pianist Joži Šalej, navdihuje, podpira in poudarja burleskno interpretacijo ter hkrati ostrí prenos s platna na oder.

Prevajalec je bil Jure Škerl, dramaturg in lektor Arko, scenograf (skupaj z Diegom de Breo) Iztok Vadnjal, kostumograf Blagoj Micevski, skladatelj Joži Šalej, oblikovalec videa Sandi Skok in oblikovalec svetlobe Metod Novak.

Razvoj slovenskega managementa sloni tudi na mladih, obetavnih managerjih, ki bodo pisali nove prebojne zgodbe slovenskega gospodarstva. Podprimo jih z udeležbo na Managerskem večeru v Drami - delež sredstev od kupljenih vstopnic in podpornikov večera bomo namreč namenili našemu Skladu za talente.

Režiser Diego de Brea v gledališkem listu uprizoritve zapiše, da si je Chaplin s snemanjem Velikega diktatorja dovolil eno najdrznejših potez v filmski zgodovini, saj je v njem kritično obravnaval tedanji nemški nacistični teror, ki je zanetil travmatično situacijo svetovne vojne. »Komično-dramski film, poln arhetipskih simbolov in antologijskih komičnih situacij, s kritičnim skalpelom, z ironijo in sarkazmom, razgalja družbene anomalije avtokratskega vladanja in totalitarnega režima ter z izostreno humornostjo, satiričnostjo in parodičnostjo napada človeško moralno propadlost in zlaganost. Njegovo neskončno čezmernost, brezobzirnost, nebrzdano objestnost, krutost in krivičnost. Odpira vprašanje o človekovi nemoralnosti in neetičnosti. Z globoko čutnostjo in pronicljivim razumom nam film inventivno odstira in upodablja strašljivo zgodovino ter kot fantazmagorični videc izrisuje tudi potencialno prihodnost, ki se vseskozi napoveduje in gotovo res prihaja. Zgodovina se namreč ponavlja. Chaplin z Velikim diktatorjem kategorično izjavlja: vsak zametek sistemskega nasilja nad drugim je treba z vsemi močmi obsoditi in brez pomisleka razumeti kot nedemokratičen. Danes, ko smo svobodo zamenjali za varnost, ne izjavljamo več ničesar. Ostajamo v apatični ravnodušnosti. Še vedno prekupčujemo z vrednotami, z vero in ljubeznijo, z domovino in pravom. Uresničuje se oskrunjenje neoskrunljivega. Mi pa molčimo. Cena preživetja je tako visoka, da smo pozabili, kaj je življenje. Strah je paraliziral človeka in ga odtujil od vsega tistega, kar ustvarja in omogoča življenjski smisel. Človek plenilec je dokončno pozabil, kaj je svoboda. Zato se zdi, da je Veliki diktator za današnji čas izjemno hvaležno izbrana tema. Da bi krik postal bolj strašen, solza bolj boleča, smeh bolj sproščajoč in sreča bolj radostna. Da bi ugledali, kako v tem izpraznjenem in razvrednotenem svetu potrebujemo prostor za nove duhovne viharje, za močne ideje in karakterje, za veličastnost duše, žal vse prevečkrat ujete v pretesen okvir razuma. Veliki diktator odpira vse te možnosti, saj spregovori o usodnih stvareh na monumentalen, pa tudi kritično-parodičen način. Veliki diktator je dokument človeške ničevosti iz preteklosti, ki nas nagovarja in opozarja, da spet drvimo v tisto nekaj, čemur bi se morala normalna pamet in zdravo čustvo upirati z vso silo. Zato Veliki diktator. Da bi skozi ostro satirično in brutalno humoreskno komičnost neprizanesljivo napadli in razkrinkali naše bolezni in neskončne laži. Da bi globoki humor, prepoln otožnosti in žalosti, ozdravil naša srca v tem turobnem času nečastnih duš in nepoštenih glav. Grenkobi je treba prisluhniti in si jo priznati, da bi bilo neznosnost bivanja mogoče preusmeriti,« o Chaplinu in njegovem znamenitem filmu razmišlja v gledališkem listu režiser Diego de Brea.