Štrleti iz povprečja je največji slovenski greh. Miha Mazzini je nekoč to slovensko folkloro opisal kot »vsi enaki, vsi v čredi«. Po vseh letih soočanja s tem v praksi me tako ne bi smelo več presenetiti, ko me glede zamenjave prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja z novim, obveznim davkom pokliče mlada novinarka in vpraša, ali drži, da bodo odslej bogati plačevali še manj. Seveda ne. A za razumevanje sistemskih ureditev na področju zdravstva potrebujemo nekoliko širši, celovit sistemski pogled, ki se precej razlikuje od dnevnega populizma za preživetje na političnem parketu.

Velikokrat sem že napisala, da zdravstvo prej ali slej potrebuje vsakdo od nas in naših bližnjih, zato je nujno, da je javno in univerzalno dostopno. Kljub temu se še danes najdejo politikanti, ki mi zaradi kariere v zavarovalništvu očitajo zasebništvo. Ne. Gre zgolj za to, da javno nikakor ne pomeni državno, kot se poenostavljeno predstavlja, saj državno žal v praksi pomeni politično interesno upravljano, pomeni našivasištično kadrovanje v svete bolnišnic in drugih javnih zavodov, pomeni dodelitve poslov na sumljive, netransparentne in koruptivne načine, medtem ko je skrb za bolnika tovrstnim dušebrižnikom običajno postranskega pomena.

Javno zdravstvo pomeni, da se sredstva za jasno opredeljene zdravstvene pravice zbirajo bodisi z davki ali prispevki v javnih zdravstvenih blagajnah (pri nas je to monopolni Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije) ali zavarovalnicah, ki jih potem razporejajo glede na potrebe prebivalstva. Na razpisane javne programe se lahko prijavijo izvajalci z ustreznim strokovnim znanjem in licencami, ki za bolnike tekmujejo s cenami in kakovostjo, s čimer se spodbujata učinkovitost ter razvoj. Ti so lahko bodisi državni bodisi zasebni. V nasprotju s prevladujočimi politikantskimi izjavami je oblika lastništva za bolnike, ko potrebujejo zdravstvene storitve, popolnoma nepomembna, pomembno je le to, da delajo dobro, da ustrezno izpolnjujejo javni program in ne nazadnje, da država sistem dobro regulira in nadzira tako z vidika kakovosti kot tudi učinkovitosti.

Pri nas pa imamo že leta situacijo, ko je država (in s tem aktualna politika) hkrati regulator sistema, lastnik izvajalcev, sama izvajalec storitev in tudi sama sebi nadzornik, kar so vloge, ki imajo med sabo povsem nasprotujoče interese. Obenem imamo situacijo, ko imamo vse pravice omogočene nekje v teoriji in brez kakršne koli zavarovalne pogodbe, v praksi pa se izkaže, da so bodisi nedostopne bodisi imamo za večino dolge čakalne dobe. Rezultate opazujemo v praksi in težko rečemo, da so odlični, uporabniki pa s sistemom zadovoljni.

Z vidika celovitega in sistemskega urejanja sistema je ključno, da odločevalci in uporabniki najprej razumemo, da zdravstvo ni brezplačno, kot pogosto napačno slišimo. Zanj pri plačah namenjamo progresivnih in zelo solidarnih nekaj več kot 13 odstotkov, vendar pa v praksi ugotavljamo, da bistvo očem ni vidno – eden od zanimivih slovenskih fenomenov je namreč, da živimo v konceptu neto plač in večine ljudi razlika do bruto-bruto niti ne zanima. Čeprav gre za visoke številke, jih praviloma ne poznamo v njihovi nominalni vrednosti, še posebej pa je našemu zdravju bolj prijazno, da jih na svojih plačilnih listah preveč podrobno ne spremljajo visoko izobraženi in sposobni kadri, saj pri prispevkih nimamo socialne kapice in gredo te številke v nebo. Že pred leti so zaokrožili izračuni, da pri nas bolje izobraženi, vodilni, razvojni in drugi bolje plačani kadri preko progresivnega prispevka samo za zdravstvo namenjajo tudi preko 20 tisoč evrov letno, a to populistično naravnanih predstavnikov ljudstva ne ovira, da ne bi še naprej razpredali o pomanjkljivi solidarnosti.

Prav to nepoznavanje (in pogosto žal tudi manipuliranje) nas je po dolgih letih mučnih razprav privedlo do rezultata, da je politika pod krinko ukinitve dopolnilnega zavarovanja pripeljala do uvedbe obveznega davka v višini 35 evrov na mesec, ki ga bomo kmalu vsi plačevali monopolnemu ZZZS. V borbi za pravičnost in solidarnost smo tako prav po A-je-to-jevsko plačilo iz enega žepa prestavili v drug žep in se pri tem zadovoljno potrepljali po rami.

To fascinantno samozadovoljstvo z rešitvami, ki so daleč od sistemskih in dolgoročno vzdržnih, bo prineslo kar nekaj zanimivih posledic, poglejmo samo nekatere: V Sloveniji s tem kot v edini evropski državi uvajamo poleg sistema bruto-bruto plač sedaj še neto-neto izplačila. Da to ne bo predstavljalo dodatne birokracije in tudi pritiska na plače, je samo utvara tistih, ki so vajeni mesečnega priliva iz državnega bankomata. Obenem v sistem uvajamo fiksno plačilo, ki ne temelji niti na aktuarskih izračunih, ne upošteva medicinske inflacije, ne dejanskih potreb prebivalstva po zdravstvenih storitvah, ne ustvarja nikakršnih rezerv za tvegane situacije v prihodnosti … uvajamo torej sistem iz rok v usta – še več: sistem, ki že pred uvedbo napoveduje sto in več milijonsko luknjo, za katero bodo potrebna dodatna sredstva iz proračuna.

Razprave o nesolidarnosti in negativnega odnosa do uspešnih pa s tem še kar ni konec, saj kljub mnogo višjim progresivnim prispevkom nekatere še vedno moti, da je novi davek še vedno enak za vse. Obenem pa naj bi, glej ga zlomka, še zniževal osnovo za dohodnino, kar bi se pozitivno odrazilo pri višjih prejemkih. Tako gre politika tudi na tem področju v rokohitrske rešitve, ki jih je v času ukinitve dopolnilnega zavarovanja ob sprejemanju zakonodaje tako rekoč čez noč v ihti spregledala. Tudi to pa znova kaže samo na to, da so politične odločitve prilagojene družbenemu sentimentu in ne celovito sistemske, ki bi pomenile pravo zdravstveno reformo in zagotavljale stabilnost sistema na dolgi rok. Na tisto pravo zdravstveno reformo bomo morali očitno še malo počakati.

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Kolumna je bila decembra 2023 objavljena v reviji El Normal z naslovom Večja enakost, ne boljši sistem.