»Skrb za starejše je prioriteta,« smo iz ust politikov slišali na posvetu za boljšo prihodnost starejših, na katerem je potekala razprava o medgeneracijskem sodelovanju, aktivnem vključevanju starejših v družbo in seveda tudi o dostojnih (kar pomeni nujno višjih) pokojninah. Zelo plemeniti cilji, ki jim lahko samo pritrdimo. Kot hitro starajoča se, oziroma lepše rečeno, vse bolj dolgoživa družba, se bo to prej ali slej dotikalo tudi nas. Pa smo na to pripravljeni?

Premalo. O demografskih trendih je bilo že veliko napisanega in podatek o tem, da se kot družba staramo, ni novost. Pozabljamo, da to ne vpliva le na vzdržnost pokojninskega sistema, za katerega že dolgo vemo, da potrebuje reformo, saj za zagotavljanje (v povprečju mizernih) pokojnin poleg pokojninske blagajne že zdaj potrebujemo približno milijardo dodatnih sredstev iz integralnega proračuna. Vpliva tudi na trg dela, saj se v zadnjem obdobju upokoji veliko več starejših, kot pride delovno aktivnih. Leta 1954 smo, na primer, v Sloveniji imeli skoraj 32.000 rojstev, v obdobju okoli leta 2000, kar lahko predpostavimo kot generacijo, ki se zdaj zaposluje, pa 18.000 rojstev. Zato bi nam moralo biti že zdaj žal vsakega mladega, ki se odloči za študij in kariero v tujini. Prav tako tudi za to, da kot država nismo dovolj atraktivni, da bi bili zmožni pritegniti izobražene razvojne kadre, za katere v zadnjih letih poteka hud konkurenčni boj v svetu in jih še kako potrebuje tudi slovensko gospodarstvo.

Posledice? Velik razkorak med željami in obljubami na eni ter realnostjo in številkami na drugi, kar ne pomeni samo velikih težav za prihodnjo popularnost odločevalcev v politiki, ampak to tudi zelo negativno vpliva na blaginjo v celotni družbi, torej na kakovost življenja vseh nas. Zdi se, da se je v vrhu družbe pozabilo na povsem osnovno abecedo. Če želimo deliti – torej imeti stabilen pokojninski sistem z dostojnimi pokojninami, dostopno zdravstvo, urejeno dolgotrajno oskrbo, socialno politiko za najranljivejše, urejeno infrastrukturo in tako dalje – se moramo najprej pogovoriti o tem, kako (in s kom!) bomo ustvarjali. Še posebno ob podatkih, ki jih kaže demografska slika, in zavedanju, da delovno aktivnim ob že zdaj visoko obremenjenih plačah težko dodatno nalagamo nove vrste davkov ali prispevkov, pa če govorimo o zdravstvu, dolgotrajni oskrbi ali drugih predlogih, ki krožijo v politiki. Zato ne bo šlo mimo pogovora o konkurenčnosti, produktivnosti, dodani vrednosti in … zadnje čase spet politično osovraženi besedi – dobičkih.

Od kod bomo sicer vzeli? Pospeška v delovni aktivnosti in ustvarjanju visoke dodane vrednosti ne bo prinesel najnovejši zakon o evidentiranju delovnega časa, ki zaradi problematičnih izjem vsem drugim podjetnikom nalaga dodatno birokracijo ter s tem povezan zapravljen čas in dodatne stroške. Prav tako ga ne bodo prinesli še vedno dolgotrajni postopki pridobivanja dovoljenj, na katera čakajo bodisi tujci, ki se želijo zaposliti pri nas, bodisi podjetja, ki želijo tu opravljati ali širiti svojo dejavnost. Prave gospodarske dinamike tudi ne bo, če bodo enkrat za grde označeni tuji investitorji, drugič energetska podjetja, tretjič zavarovalnice, potem trgovci … In, ne nazadnje, dokler se bo problematiziralo dobičke, ki so v gospodarstvu nujni z vidika stabilnosti in razvoja, nadaljnjih vlaganj, motivacije lastnikov … ter pomembnega priliva v državni proračun, na kar se v javni razpravi pogosto kar pozabi!

Junija objavljena lestvica mednarodne konkurenčnosti, ki jo pripravlja švicarski inštitut IMD, bi nam morala s padcem na 42. mesto med 64 državami prinesti streznitev, da zadnjih nekaj let kot država nismo na pravi poti. Izzive imamo na področju mednarodnih investicij, javnih financ, davčne politike, trga dela, dostopnosti financiranja za podjetja ter odnosov in vrednot, ki podpirajo konkurenčnost. Nič novega, bi lahko rekli, saj so zadeve aktualne že več let, in ker se nič ne spremeni, nas druge države relativno prehitijo, na primer Češka (18.) in Estonija (26.), ki sta v 90. letih imeli bistveno slabše izhodišče od nas. Zdi se, da ima pri tem ključno vlogo prav slaba ocena pri odnosih in vrednotah, ki podpirajo konkurenčnost. Kot družba se namreč zelo radi pogovarjamo o tem, kako bi delali manj in imeli višje plače. Skrajšali delovnik in živeli bolje. Prepovedali dobičke in več razdelili. Vse to se lepo sliši in lahko se strinjamo, da je uravnoteženost v življenju pomembna – prav tako pa tudi zavedanje, da denar za to ne pada z neba, temveč smo za to odgovorni vsi.

Zato se moramo veliko več pogovarjati o ustvarjanju. Ustvarjanju priložnosti, dodane vrednosti in tudi dobička. Problema nizkih pokojnin in velikih finančnih izzivov na drugih področjih ne bomo mogli reševati z občasnimi dodatki in tolažilnimi bonbončki v nekaj evrih, ampak z realnimi reformami, ki bodo podjetjem in posameznikom pomagale ustvariti več. Priporočila in ukrepi, ki smo jih skupaj z akademskimi strokovnjaki, predstavniki odličnih slovenskih podjetij in ne nazadnje strokovnimi sodelavci ministrstva za gospodarstvo nanizali v Akcijskem načrtu za večjo produktivnost in družbeno blaginjo, so večinoma podobni tistim, ki jih Slovenija dobi od IMD, OECD, evropske komisije in drugih institucij, ki spremljajo Slovenijo. Zaradi naše nadaljnje družbene blaginje bi morali ne glede na politične barve znati prisluhniti vsem tem priporočilom in se osredotočiti na skupni cilj. Dolgoročno bo tako tudi politiki lažje. Ne nazadnje je tudi sto odstotkov davka od nič … še vedno nič.

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo 14. julija 2023.