Pred vami je drugi v seriji člankov, ki opisujejo razvoj Akcijskih načrtov (AN), nastalih ob sokoordinatorstvu s prof. dr. Polono Domadenik Muren in v sodelovanju med Združenjem Manager, Ekonomsko fakulteto UL ter številnimi priznanimi strokovnjaki za relevantna področja. Kot sem zapisal v prejšnji kolumni, gre za dokument, ki predstavlja pragmatično alternativo siceršnjim pristopom k opredelitvi najpomembnejših problemov Slovenije in EU ter načinov njihovega reševanja.

Ta temelji na pospešenem večanju BDP, prvenstveno z rastjo produktivnosti, na načinu opredelitve zaviralcev te rasti in uporabi prilagodljivega sistema odpravljanja zavor.

Faktorji produktivnosti so bolj ali manj poznani in možen obseg reševanja družbenih problemov, predvsem staranja prebivalstva, s pospešeno rastjo produktivnosti smo ocenjevali z modelom, ki je pokazal, da ima večanje produktivnosti kot faktor za pospešeno rast BDP daleč največji pozitivni učinek. Zato smo temu posvetili največ pozornosti.

Preračuni z izhodiščem v letu 2016 so kazali celo na velike možnosti precejšnjega nevtraliziranja negativnih učinkov staranja prebivalstva zgolj s pospešenim povečevanjem produktivnosti, doseženim z ukrepi za zmanjševanje zaostajanja za Avstrijo na posameznih področjih. Pogosto se v primerjavah (kot »benchmark«) uporablja za vsako področje država z najboljšo vrednostjo. To ni smiselno, saj v eni državi ni mogoče doseči najboljšega rezultata na vseh področjih hkrati. Praviloma mora država izbrati svoje prioritete v skladu s svojimi vrednotami in komparativnimi prednostmi, kar opredeljuje tudi relativne dosežke na posameznih področjih. Za učinkovito opredelitev zaostankov Slovenije in potrebnih ukrepov za njihovo odpravo je zato smiselno izbrati uspešno državo s podobnimi geografsko, zgodovinsko, kulturno itd. pogojenimi vrednotami in komparativnimi prednostmi. Odločili smo se za Avstrijo, ki jo tudi sicer pogosto uporabljamo za takšne primerjave.

Vključitev učinkovitih ukrepov za zviševanje delovno aktivne populacije v modele pa je prinesla presenetljive rezultate. Z nekaterimi dodatnimi ukrepi povečanja delovne aktivnosti prebivalstva bi bila prekomerna rast stroškov staranja prebivalstva dolgoročno nevtralizirana in, ob ostalem nespremenjenem, javni pokojninski sistem vzdržen (brez zmanjševanja pravic).

Po letu 2019 pa v Sloveniji ni bilo več realno pričakovati, da bi lahko samo s temi ukrepi nadomeščali padec razpoložljivega dohodka na prebivalca. Na eni strani je razlog za to v:

- prevladi populizma in posledično hitrem naraščanju pravic do socialnih transferjev vedno daljšemu spisku prebivalcev in institucij

- ter financiranju teh pravic vedno bolj z zadolževanjem države.

Na drugi strani se tveganja nastanka globokih ekonomskih ali celo družbenih kriz kopičijo in že vplivajo na pogoje delovanja držav in poslovanja gospodarstev.

Osredotočenost v AN2020 samo na problem staranja prebivalstva na možne učinke pospešene rasti produktivnosti in večanja števila delovno aktivnih prebivalcev v novih razmerah ni več ustrezna. V AN2022 smo zato nadgradili in razširili analizo z upoštevanjem novih tveganj (vpliva potrebnih okolijskih prilagoditev, tveganj geostrateških premikov in nevarnosti pandemij). Poleg tega smo iskali rešitve za nevtraliziranje teh tveganj širše od zadostnih materialnih dobrin. Ker je Slovenija razvita država, je že pred nekaj časa (npr. leta 2004, ko je prestopila iz »kluba« prejemnic pomoči Svetovne banke med donatorke) prešla mejo, ko za »dobro počutje« prebivalcev niso relevantne zgolj materialne dobrine. Zato bi se morali tudi cilji države spremeniti v smeri skrbi za maksimiranje vsote materialne in nematerialne blaginje.

Na tem mestu se pojavijo resni metodološki problemi, saj se opredelitve dejavnikov nematerialne in materialne blaginje, njihovo poimenovanje in metodološko zajemanje zelo razlikujejo med avtorji in institucijami, ki jih proučujejo (npr. OECD, WHO …). Naša analiza v okviru AN je pokazala velik pomen nekaterih ključnih dejavnikov nematerialne blaginje ne samo za splošno zadovoljstvo prebivalcev, temveč tudi  za pozitiven ali negativen gospodarski razvoj (npr. merjen z BDP). Pojem blaginja tako uporabljamo v širšem pomenu, ne samo kot določeno materialno stanje, temveč tudi kot nematerialno – v smislu kakovosti življenja (quality of life) oziroma dobrega počutja (welfare, wellbeing).

Že v AN2020 smo izdvojili dva dejavnika in ju opredelili kot ključna za obseg materialne blaginje v naši družbi. V AN2022 pa smo ugotovili še njun velik vpliv tudi na nematerialno blaginjo. Prvi je med Slovenci močno izražena negativna zavist, ki v veliki meri onemogoča uveljavitev pozitivnih ukrepov, drugi pa je neustrezna ureditev države: omejujoč politični, pravosodni, zdravstveni in okoljevarstveni sistem z izhodiščem »bodimo bolj papeški od papeža«. Neustrezna ureditev države namreč manjša tako nematerialno blaginjo (varnost, odprte meje, možnost soodločanja, zanesljive informacije, neokrnjena narava, kvalitetno šolstvo, zdravstvo, kultura, šport …) kot tudi materialno blaginjo z negativnim vplivom na poslovno okolje.

V nadaljevanju bom analiziral oba pomembna dejavnika blaginje in se tudi vprašal, ali sta res dva oziroma ali ni mogoče samo eden.

Objavljeno v reviji Pravna praksa, letnik 2023, št. 21.