Sklepi analiz, ki so pokazale na prevladujočo negativno zavist kot ključni dejavnik prenizke blaginje v Sloveniji, zahtevajo ukrepe, ki bi negativno zavist hitro obrnili v pozitivno. Tako bi dosegli največje zmanjšanje zaostankov na največ področjih. A že na prvi pogled je jasno, da je sprememba značajskih lastnosti naroda izjemno trd oreh. Nekateri uspehi, doseženi v posameznih podjetjih in institucijah, pa spodbujajo k iskanju rešitev tudi za celo državo.

Lep primer je uvrstitev in nato izjemen vzpon Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani na globalnih akademskih lestvicah. Začeten odnos zaposlenih, študentov in drugih deležnikov je bil praviloma negativen. K preboju je prispevala naslednja struktura aktivnosti:

• izjemno ambiciozni cilji (npr. v nekaj letih med 1 odstotek najboljših šol na svojem področju),
• zahtevna strategija,
• dosledna izvedba načrtovanega in
• takojšnje priznanje napredka s strani mednarodnih institucij kakovosti v visokem šolstvu.

Ko so deležniki fakultete zaznali, da gre zares, je presenetljivo hitro prevladala pozitivna zavist, npr. »če je uspelo milanski univerzi Bocconi, mora tudi nam.« Še večji uspehi so se nizali vedno hitreje zaradi porasta pozitivnega vzdušja zaupanja, spoštovanja, sodelovanja, lojalnosti in odgovornosti, podobno navdušenju ob odličnih športnih rezultatih. Iz takšnih uspešnih primerov lahko izluščimo ključno za popoln uspeh: ambiciozni cilji ter trdo in vztrajno delo, ki cilje tudi uresniči, pa tudi vodstvo z vizijo, znanjem in pozitivnim zgledom. Seveda pa v okolju negativne zavisti v celotni družbi tak uspeh ene institucije praviloma ne more biti trajen.

Na ravni države bi nam mogoče uspelo doseči kritično maso pozitivnih sprememb, ki bi nadomestile prevladujočo negativnost in cinizem, če bi naredili ustrezen izbor dovolj velikega števila učinkovitih, neodvisnih in strokovnih ukrepov, predvsem v političnem, pravnem, okoljevarstvenem in zdravstvenem sistemu. Ključni so ambiciozni cilji, vendar tudi začetna postopnost. Z nizanjem uspehov bi postopno dvigovali zanimanje javnosti za uspešne preobrate na najbolj problematičnih področjih.

Lahko bi se zgledovali tudi pri slovenskih športnikih. Dojemanje njihovih uspehov in vzbujanje navdušenja sta edinstvena, saj sta njihovo trdo delo in uspeh izjemoma pozitivno sprejeta.

V dosedanjih člankih o Akcijskem načrtu za večanje blaginje, objavljeni so bili v Pravni praksi in na spletni strani Združenja Manager, sem že navedel oceno avtorjev, da politični in pravni sistem v današnjih slovenskih razmerah prevladujoče negativne zavisti najbolj prispevata k zaostanku razvoja Slovenije za Avstrijo. Zato bom v tem in v naslednjih člankih prikazal vzroke zaostajanja, želene cilje in predloge ukrepov za zmanjšanje zaostankov.

Politični sistem

V primerjavi z Avstrijo Slovenija bistveno zaostaja pri učinkovitosti političnega sistema. Dr. Ali Žerdin je v tekstu »Teze za razmislek o spremembi političnega sistema in zagotavljanju večje učinkovitosti« ob pripravi akcijskega načrta zapisal: »Učinkovit politični sistem omogoča sprejemanje odločitev, ki so premišljene, umeščene v širok kontekst obstoječe zakonodaje, podkrepljene z analizami finančnih in drugih učinkov in so tudi pravočasne.« Za slabo učinkovitost političnega sistema v Sloveniji je izpostavil:

• slabo kadrovsko politiko s statusno in finančno degradacijo funkcionarjev, ki vodi v negativno selekcijo,
• razdrobljenost političnega prostora zaradi prevelikega števila parlamentarnih strank,
• prezapletene postopke, povezane predvsem s postavitvijo vlade,
• prelahkotno uporabo »orožij parlamentarnega boja« (npr. interpelacija, ustavna obtožba) in preštevilne »agencije« s prekrivanjem pristojnosti.

Ob tem je vedno pogosteje mogoče opaziti, da politične stranke ne le v predvolilnem času, ampak med celotnim mandatom med seboj tekmujejo, kdo bo javnosti predstavil več in bolj všečne ukrepe, ne da bi pomislile, ali so ukrepi potrebni oziroma nujni za doseganje splošnih družbenih ciljev.

Posledice v primerjavi z Avstrijo (leto 2021) so: 20 odstotkov večje tveganje politične nestabilnosti, za 32 odstotkov slabša sposobnost sprejemanja težkih, a nujnih odločitev oziroma prilagodljivost vladnih politik, 33 odstotkov slabša učinkovitost izvršitve odločitev vlade in posledično 20 odstotkov slabša integriteta vlade.

Kar nekaj navedenih problemov je očitno mogoče v celoti ali vsaj delno pripisati negativni zavisti. To pomeni, da se bodo zmanjšali ali celo izginili, ko bo negativna zavist obrnjena v pozitivno. Prepričan pa sem, da lahko že prej z ustreznimi posrednimi ukrepi, s katerimi naslovimo posledice negativne zavisti, pripomoremo k doseganju cilja: k stabilnemu in operativnemu političnemu sistemu.

Med priporočenimi ukrepi je zagotovo velika zaostritev pogojev za izredne seje (Državnega zbora (DZ), njegovih komisij, ekonomsko-socialnega sveta), za interpelacije, ustavne obtožbe in obravnave zakonov, ki celo po mnenju pristojnih institucij niso v skladu z ustavo in finančnimi zmožnostmi. Sledi zvišanje najnižje volilne podpore za vstop stranke v DZ (npr. 5 odstotkov), bistvena poenostavitev postopkov po volitvah v DZ in resna razprava o ukinitvi državnega sveta.

Drugi ukrepi se nanašajo predvsem na kritično kadrovsko stanje. Mednje zagotovo sodita zvišanje statusa funkcionarjev v vladi in DZ, ki bi pritegnilo najboljše, in vezava nagrajevanja (plač) na relativno uspešnost dela vlade in DZ. Hkrati pa je treba sprejeti visoke zahteve pri kvalificiranosti funkcionarjev.

Objavljeno v reviji Pravna praksa, letnik 2023, številka 31-32.