VELIKA BRITANIJA

ANA BENO

Združeno kraljestvo "štiri v enem"

DOBRO JE VEDETI
Pozor, vozi po levi!
Tudi Britanci niso več to, kar so bili

POSLOVNI BONTON
Kravate in kilti določajo skupino
Točnost je lepa čednost

ANEKDOTA

DOBRO JE VEDETI 

Velika Britanija leži na otoku, severozahodno od celinske Evrope, obkroženim s Severnim morjem, Rokavskim prelivom in Atlantskim oceanom. Nekoč je bila del celine, povezana s Španijo in Francijo. Pred 10.000 leti, ko so se začeli topiti ledeniki, je količina vode povišala gladino morja in tako se pred okoli 8.000 leti formiralo Severno morje in povezava s celino se je prekinila - Britanija je postala otok. Velika Britanija je parlamentarna monarhija, ki jo vodi kraljica kot uradna voditeljica vlade, državne zakone pa načeloma poda in sprejme parlament. Imajo dvojni sistem vlade, ki je sestavljen iz spodnjega doma (»House of Commons«; sestavlja ga 650 članov, izvoljenih izmed ljudstva) in zgornjega doma (»House of Lords«; članstvo v njem je ali dedno ali ga podeli kraljica).

Čeprav država v celoti obsega 244.820 km², je potrebno paziti na njeno razdelitev. Obsega namreč dežele Anglijo, Škotsko, Wales in Severno Irsko, ki so se z Listino o uniji leta 1800 združile v skupno državo z imenom Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Listina je torej združila kraljevino Veliko Britanijo (obsega države Anglijo, Škotsko in Wales) in kraljevino Irsko (le severni del). Tako se zadrega pojavi že v imenu, saj se napake, kot pravi moj sogovornik Anthony R. Byrne, največkrat pojavljajo pri enačenju Anglije in Velike Britanije, saj nam je Anglija izmed vseh dežel najbližja. Pomembno je vedeti, da Škoti, Valežani in Irci niso Angleži, zato moramo biti predvsem v poslovnem svetu previdni, ko govorimo o angleški vojski, angleški televiziji BBC, angleški kraljici in tako naprej, ker je vse to britansko, del enega otoka, del združenega kraljestva. Pomembno je vedeti, da Škoti, Valežani in Irci niso Angleži, zato moramo biti predvsem v poslovnem svetu previdni, ko govorimo o angleški vojski, angleški televiziji BBC, angleški kraljici in tako naprej, ker je vse to britansko, del enega otoka, del združenega kraljestva.Ko nekoga vprašaš  po narodnosti, ga moraš vprašati: »Are you British?« Tako se najlažje izogneš nevšečnostim, ki spremljajo »določanje« ljudi. V vseh deželah so različni narodni karakterji, ki se med sabo razlikujejo zaradi zgodovine, jezika in tudi arhitekture. Kot pravi John Hadfield v knjigi The Shell Guide to England: »Škot je nedvomno Škot in Irec ima na obrazu izrisan zemljevid Irske in melodijo 'synge' v glasu.« Poleg tega se seveda tudi vsi Britanci ne vedejo popolnoma enako, obstajajo namreč občutne razlike med socialnimi razredi. Boštjan Podjed iz podjetja Savatech Trade Ltd. pravi: »Ljudje v nižjih razredih na primer bolj direktni in bolj iskreno prijazni, kot pa tisti v srednjem razredu (»middle class«), za katere je značilna pretirana vljudnost, formalna prijaznost ter določena zadržanost in želja po privatnosti«. Zato je težko poenotiti šege in navade tako raznolike države, kot je Velika Britanija, obstaja pa nekaj posebnosti, ki se tičejo celotne države.

Pozor, vozi po levi!
Vožnja po levi je ena izmed posebnosti te dežele. Dr. Anthony R. Byrne, ki je zdaj upokojen, nekoč pa je učil na ljubljanski biotehniški fakulteti, opozarja, da čeprav se nam mogoče zdi samoumevno in smo že vnaprej opozorjeni na to, moramo vseeno, ko prispemo tja, biti predvsem pozorni na promet, saj se je V Veliki Britaniji se je še iz časov Rimskega imperija ohranila vožnja po levi strani.v Veliki Britaniji še iz časov Rimskega imperija ohranila vožnja po levi strani, kar posredno vpliva tudi na prečkanje ceste in dodatno pozornost pri parkiranju.

Tudi premik časa lahko nam, ki prihajamo iz celinske Evrope, nekaj časa povzroča nevšečnosti. Ker poteka njihov čas po Greenwiškem osrednjem času, ne pozabite premakniti ure za eno uro nazaj. Vse državne institucije so večinoma odprte od ponedeljka do petka, med deveto in sedemnajsto uro, le kakšne trgovine so odprte tudi ob sobotah. Ker je vera na britanskem otoku večinoma protestantska, ni toliko poudarka na krščanskih praznikih. Tako na primer Škoti božiča in velikonočnega ponedeljka sploh ne praznujejo. Vse je bolj na lokalni ravni. Tudi državnih praznikov ni veliko, splošen in mogoče še najbolj poseben dan je »bank holiday«, ki se zgodi nekajkrat na leto in na katerega so, ponavadi ob ponedeljkih, vse uradne institucije zaprte - taki dnevi so prvi in zadnji ponedeljek v maju ter v avgustu (prvi ponedeljek na Škotskem in zadnji ponedeljek povsod drugod po državi).

Tudi Britanci niso več to, kar so bili
Za prebivalce Velike Britanije velja stereotip, da so zelo formalni, zadržani, resni ter da se strogo držijo vseh (ne)napisanih pravil. Spadajo v sam vrh vljudnosti in bontona. Toda Britancem  pripisujemo ljudje celo vrsto značilnosti, ki deloma držijo, deloma pa ne. »Tako jih imamo za večje formaliste, kot v resnici so,« v knjigi Moderni poslovni bonton piše Jože Šircelj. Danes formalnost in vljudnost namreč že izgubljata svoj pomen. Vedno več je sproščenosti in tudi na jezik niso več tako pozorni - namesto vljudnostne fraze »How do you do?« se vse pogosteje uporabljajo pozdravi kot so »hi« ali »hello« in podobni. Se pa spodobi, kot pravi Anthony, da ko prideš v podjetje, začneš pogovor s: »How do you do? Thank you for receiving me. Can I have a look around?« in tako naprej, saj pri poslu vljudnost ni nikoli odveč. Glede zamenjevanja ameriških in britanskih izrazov pa niso več tako striktni, sploh če si tujec, je to takoj pozabljeno. Tudi navade, ki so bile nekako »tipično njihove«, izginjajo iz vsakdanjega življenja. To velja na primer za »postavljanje v vrsto« (queue) ob čakanju v trgovini, banki ali na avtobus, ko je bilo vsakršno prehitevanje, rinjenje in skakanje iz vrste nevljudno. Čeprav se veliko omenja čajček ob peti uri popoldan, ta v sodobni družbi zaradi pomanjkanja časa nima več tolikšne veljave.Čeprav se iz filmov in govorjenja veliko omenja čajček ob peti uri popoldan, ta v sodobni družbi zaradi pomanjkanja časa nima tolikšne veljave. Iz teh časov se je ohranil le izraz »What will you cook for tea?«, kar pomeni, mi je pojasnila Ida Uran: »Kaj boš skuhal za večerjo?«

Če si zaželiš družbe in srečanja starih znancev, pa se napotiš v »British pub«, ki podre vse teze o zadrtosti domačinov. V njem izveš take ali drugačne novice ter informacije. Tradicionalni »britanski pubi« so opremljeni s starim pohištvom in velikim pultom, strop je lesen, prostori pa so med seboj razdeljeni glede na namembnost. Posebnost, ki je Slovenci nismo vajeni, je naročanje pri »šanku«. V njih potekajo razne družabne dejavnosti, kot so na primer pikado, domine, kartanje ... Dogajanje v njem je zgolj neformalno in tudi če si tujec, ni težko navezati stikov, le začeti moraš pogovor o vremenu, športu ali aktualnih političnih dogodkih in že dobiš sogovornika, zagotavlja Anthony Byrne.

Domačini zelo hitro navežejo stike in takoj preidejo na poimenovanje z imeni. »Večina jih ne uporablja titul, kar lahko privede do problema, ko se srečajo s poslovnimi partnerji iz Nemčije,« pravi Jani Kočar iz podjetja Danfoss Trata. V nekaterih primerih bi pomenilo celo žalitev, če bi nekdo vztrajal na Mr/s. Boštjan Podjed pojasni, da gre tu po mnenju Angležev za amerikanizacijo angleške kulture. Tipičen primer najdemo tudi v politiki - Tony Blair namreč želi, da ga kličejo Tony. Pozorni moramo biti na naslavljanje angleških plemičev z naslovom »Sir«. Vedno mu dodamo ime, torej »Sir John« na primer (priimek se doda le v primeru, če pišemo pismo).

POSLOVNI BONTON 

Kravate in kilti določajo skupino
Odprti odnosi pa se kažejo tudi v podjetjih samih, zatrdi Ida Uran, ki je delala že v nekaterih izmed njih. Tam namreč ni nič nenavadnega, da svojega šefa pokličeš po imenu in greš po koncu službe na kakšno pijačo, le znati moraš ločiti zasebno od poslovnega življenja. Spoštovanje mora biti vedno prisotno. Tudi ženske na vodilnih položajih niso nič nenavadnega, mogoče je delež žensk v britanskih podjetjih celo nad povprečjem v primerjavi s Slovenijo, pojasni Jani Kočar. Za delavce je dobro poskrbljeno. Ker zaposleni preživijo toliko časa na delovnem mestu, imajo multinacionalke v svojih zgradbah tudi dodatne storitve za svoje zaposlene, kot so frizer, fitnes, čistilnice, masažni saloni, restavracije, vrtci, ponekod celo bazen. »Večja podjetja v Angliji imajo večje pisarniške prostore, v katerih je administracija zato tudi bolj povezana,« razloži Jani Kočar.

V poslovnem svetu Velike Britanije, tako kot večinoma po Evropi, velja poslovni kodeks oblačenja. Jani Kočar se spominja, da se tudi v največji vročini (leta 2006 je bilo na primer 34°C v senci) nosi suknjič, vsaj pri vstopu v stavbo in rokovanju. »V večini primerov v službah niso priporočljiva oblačila kot na primer hlače iz džinsa, majica s kratkimi rokavi ali superge, dovoljen pa je tako imenovan 'smart casual dress', to so hlače na rob in za gumb odpeta srajca brez kravate. Za vstop v privatne klube je poleg povabila potrebno upoštevati 'dress code' (kodeks oblačenja), ponekod tudi 'White Tie' (svečani smoking).« Pri poslovanju mora biti moški oblečen v temno elegantno obleko s kravato, prav tako ženska, le da je zanjo predpisano daljše krilo. Moška srajca ne sme imeti žepa, če ga pa že ima, mora le ta vedno biti prazen. Čevlji morajo biti lakasti. Prav tako se morajo moški izogibati črtastim kravatam. Bolje je, če namesto njih nosijo enobarvne.

Način oblačenja je praviloma še vedno izraz pripadnosti določenemu sloju oziroma razredu. Jože Šircelj piše, da moški svojo klubsko pripadnost poudarjajo s klubskimi kravatami, zato se tujcem svetuje, naj v Veliki Britaniji ne nosijo kravat, podobnim klubskim. Hud družbeni spodrsljaj je namreč, če se »lažno predstavljaš« s kravato. Vzorec na škotskem krilu določa pripadnost določenemu klanu oziroma družini.Podobno je tudi na Škotskem, saj vzorec na škotskem krilu določa pripadnost določenemu klanu oziroma družini. Vendar danes, ko prevladuje turizem, na to niso več tako pozorni, kot so bili nekoč.

Točnost je lepa čednost
Ob prvem srečanju je zelo pomemben prvi stik. Paziti moramo, da spoštujemo osebni prostor našega sogovornika, zato držimo primerno razdaljo in se ga med pogovorom ne dotikamo. Tudi očesni stik ni tako pogost, kot smo navajeni v Sloveniji. Zasebnost jim namreč veliko pomeni, zato se »vsaj ob prvem srečanju ni priporočljivo spuščati v pretirano domačnost«, razloži Boštjan Podjed.

Britanci imajo radi točnost, toda ne pretirane. Ne spodobi se namreč priti prej, kot je     dogovorjeno, predvsem če prideš nenapovedano, to ne bo vzbudilo dobrega vtisa. »Potrebno se je vnaprej dogovoriti za sestanek, ne pa se kar pojaviti pred vrati,« pojasni Podjed. Tudi če si povabljen na dom, je bolje, da prideš malo kasneje kot prekmalu, da gostiteljev »ne presenetiš pri zadnjih pripravah,« svetuje Anthony Byrne. Seveda pa je treba imeti v mislih, da se vse uradne institucije odprejo šele ob deveti uri, tako da se pred deveto zjutraj ne začne noben pomemben poslovni pogovor ali sestanek, prav tako ne ob ponedeljkih zjutraj ali petkih popoldne (le ti so namenjeni podaljšanemu vikendu in službenim odsotnostim). »Ni pa jim težko 'podaljšati' delovnega urnika in nadaljevati debate v baru/restavraciji, kjer se ne pogovarja samo o poslih, temveč tudi o privatnem življenju in aktivnostih,« dopolni Jani Kočar.

Poslovni dogovori ponavadi potekajo ob poznih kosilih oziroma večerjah. »Tako vas pri hrani ne sme presenetiti, ko boste za kosilo dobili obložene kruhke. Večerja je namreč glavni obrok,« še nadaljuje Kočar. Vendar tudi na splošno Britanci niso posebej znani po dobri kuhinji, zato če česa ne jeste, je dobro, da jih že vnaprej opozorite, predvsem če boste povabljeni na dom. Lahko vam postrežejo z nekaterimi tradicionalnimi, nam ne preveč znanimi jedmi, kot je na primer v Angliji »black pudding« ali »krvavi puding«, ki je tako kot krvavica narejen iz strjene prašičje krvi in maščobe; na Škotskem s klobasami »haggis«, polnjenimi z jagnječjimi pljuči, jetri, srcem ter začimbami; v Walesu z »Laverbread«, ki je kot nekakšna palačinka iz morske trave. Na Severnem Irskem pa dobite kar polni obrok za zajtrk, ki se imenuje »Ulster Fry« in vsebuje skupaj zmešano slanino, klobase, »črni puding«, gobe, paradižnik in jajca - vse to pa je ocvrto. Lahko vam postrežejo z nekaterimi tradicionalnimi, nam ne preveč znanimi jedmi, kot je na primer v Angliji »black pudding« ali »krvavi puding«, ki je tako kot krvavica narejen iz strjene prašičje krvi in maščobe.Po vsej državi znana je tudi nekakšna kaša iz ovsenih kosmičev »porridge« ter dimljeni slaniki »kippers«. Predvsem pa danes prihajajo v veljavo tuje, največ azijske restavracije.

Taka poslovna kosila so pogostejša kot poklanjanje daril, ki niso v navadi pri sklepanju poslov. Boštjan Podjed razloži: »Kar se tiče poslovnih daril, so tako rekoč obvezna ob božiču, sicer pa je potrebna precejšnja diskretnost.« Drugače pa morajo biti »darila kvalitetna in posebej izbrana glede na osebo, kateri bo podarjeno,« iz izkušenj pove Ida Uran.

Pozorni moramo biti na to, če je posel sklenjen ali ne. »Večinoma se domačini ne pritožujejo na ves glas, če jim kaj ni všeč, svoje mnenje izrazijo na diskreten način ali ga sploh ne izrazijo in enostavno ne kupijo več določenega izdelka oziroma naročijo določene storitve. Zato je pri trženju zelo pomembno, da tisti, ki nudi izdelke oziroma storitve, dobro 'bere' razmišljanje ciljnih kupcev,« za konec svetuje Podjed iz Savatech Trade Ltd.

ANEKDOTA

Dr. Anthony R. Byrne, (ki je danes upokojen), že od svojih študijskih let živi v Sloveniji. Pot pa ga sem ter tja še kdaj popelje v rodno Veliko Britanijo. Vajen vseh tamkajšnjih navad je vedno vozil po levi strani ceste. Nekega dne pa je parkiral na desni in nato, ko se je vrnil nazaj v avto, je nič hudega sluteč nadaljeval vožnjo - tokrat po desni strani. Seveda prvih nekaj kilometrov, vajen vožnje po desni iz Slovenije, ni opazil svoje napake - nasprotno, še žugal in trobil je mimoidočim ljudem in si mislil: »Kaj ne znate voziti?« Ko je končno opazil svojo zmoto, je po nekaj prevoženih kilometrih zapeljal na izvoz.

Danes se tej zgodbi samo še nasmeji in opozarja vse voznike, da naj bodo pozorni, kako bodo nadaljevali vožnjo po parkiranju.

Fotografije: Ida Uran in Aleš Štepec.