PORTUGALSKA

ANA BLATNIK

Brez fada in portovca seveda ne gre

DOBRO JE VEDETI
Velika dežela odkritij
Portugalci in njihova Santa Maria da Fatima

POSLOVNI BONTON
Latino lover poslovneži
Za mizo se ne sklepa poslov
365 receptov za pripravo polenovke
Pozor: trgovski potniki!

ANEKDOTA

DOBRO JE VEDETI

Portugalska se nahaja na jugozahodu Evrope in meji na severni Atlantik in na Španijo na zahodu. Država je enodomna parlamentarna republika, na čelu katere je predsednik Anibal Cavaco Silva. Ime Portugalska izhaja iz rimske oziroma predrimske naselbine, imenovane Portus Cale (danes mesto Porto) ob reki Douro. Rimljani so ta predel imenovali provinca Luzitanija in predpona Luso, ki pomeni portugalski, se še danes uporablja v določenih kontekstih. V 9. stoletju, med rekonkvisto, so na območju med rekama Minho in Douro prevladovale krščanske sile in območje je postalo znano kot Territorium Portucalense. Leta 1905 je kralj Kastilije in Leona podelil Portucale (severno Portugalsko) burgundskemu grofu.

Kljub raznolikosti populacije zavojevalcev in različnim območnim gospodarstvom in načinom življenja, je Portugalska etnično homogena z eno samo nacionalno kulturno identiteto. Eno verstvo in jezik sta prispevala k tej etnični in narodni enotnosti. Kar 94 odstotkov prebivalstva predstavljajo Portugalci, ostalo prebivalstvo so večinoma priseljenci iz nekdanjih afriških, ameriških in azijskih kolonij. Kot pravi sogovornica mojega informatorja Ana-Maria Baptista, lastnica manjšega podjetja v Lizboni, se po letu 1995 pojavlja vse večje število ukrajinskih in hrvaških priseljencev, ki večinoma opravljajo pomožna dela. Velika večina je katoličanov, le en odstotek je protestantov, dva odstotka pa pripadata ostalim verstvom. Uradni nacionalni jezik je portugalski, na skrajnem severovzhodu, v pokrajini Miranda do Douro, na meji s Španijo, se poleg njega uporablja tudi mirandeški jezik. Portugalsko po svetu govori kakih 200 milijonov ljudi (poleg Brazilije še vse bivše portugalske kolonije, med drugimi Angola, Mozambik, Gvineja Bissau, Zelenortski otoki idr.), kar uvršča jezik na peto mesto po številu govorcev.

Velika dežela odkritij
V dobi odkritij novih ozemelj je imela Portugalska za kratek čas ključno vlogo v svetu, Portugalci se tako še danes radi pohvalijo, da prihajajo iz O grande País dos Descobrimentos (velika dežela odkritij), kasneje pa je prišla pod špansko prevlado. Izpod njenih krempljev se je sicer osvobodila, vendar pa nikoli več ni dosegla politične in gospodarske moči, ki jo je uživala v 15. stoletju. Portugalska je bila zadnja zahodnoevropska država, ki je predala svoje kolonije in čezmorska ozemlja, administracijo Macaua je predala Kitajski šele leta 1999. Njena kolonialna zgodovina in geografski položaj sta bistveni sestavini nacionalne identitete, ki se odražata tako v arhitekturi, jeziku, navadah in nenazadnje kulinariki. Kolonialna zgodovina Portugalske in njen geografski položaj sta bistveni sestavini nacionalne identitete, ki se odražata tako v arhitekturi, jeziku, navadah in nenazadnje kulinariki.Sredino 20. stoletja je zaznamovala 40-letna vladavina klerikalnega diktatorja Antónia de Oliveire Salazarja, leta 1986 pa je Portugalska postala članica EU, kar ji je iz evropskih strukturnih skladov prineslo znatna sredstva za posodobitev državnih institucij, izobraževalnega in zdravstvenega sistema, telekomunikacij in prometne infrastrukture. Potrebno je namreč vedeti, da je bila Portugalska skupaj z Grčijo in Španijo ena najmanj razvitih novih članic EU, zato je povezava bistveno pripomogla k njenemu hitremu gospodarskemu razvoju. Danes se večina aktivnega prebivalstva ukvarja s storitveno dejavnostjo, kaka tretjina z industrijskimi dejavnostmi in le desetina s poljedelstvom. Pomembne gospodarske panoge so turizem, ladjedelništvo, tekstilna in papirna industrija, izdelovanje tradicionalne keramike azulejzos, v pridelovanju pa prevladujejo pluta, evkaliptovec, vinogradništvo, oljkarstvo, pridelava zelenjave, pomemben prehrambeni vir pa je tudi ribištvo, ovčereja in mlečna industrija.

Portugalci in njihova Santa Maria da Fatima
Portugalska družba je še vedno močno zaznamovana s katoliškimi vrednotami, katerih sledovi se odražajo v vsakdanjem življenju skozi poudarjen občutek pripadnosti družini, v odnosu mlajše generacije do starejših, celotne družbe do svetosti življenja (konzervativno stališče družbe do splava, istospolne usmerjenosti). Terry Morrison v delu Kiss, bow or shake hands: How to do business in sixty countries ugotavlja, da je portugalski vrednostni sistem še vedno v tranziciji iz starih avtoritativnih političnih in ekonomskih sistemov v novodobne demokratske in kapitalistične. Mlajši Portugalci, predvsem tisti, ki živijo v Lizboni, Portu in univerzitetnem mestu Coimbri, imajo sodobnejše poglede in so manj povezani z religijo, v besednjaku starejših ljudi, predvsem podeželanov, se pogosto pojavljajo poistovetenja s svetniki in omembe matere božje iz Fatime, ki je za mnoge še vedno cilj vsakoletnega romanja. Moj sogovornik omenja, da so Portugalci tudi močno navezani na svojo tradicijo, ki jo enakovredno predstavljajo tako fado, bacalhau (polenovka), porto, odkritja, značilna keramika, Luís de Camões in tudi sodobnejši elementi, na primer nogomet, arhitekt Álvaro Siza Vieira, brazilska samba, lizbonski tramvaj in svetovna razstava Expo 1998.Portugalci so močno navezani na tradicijo, ki jo enakovredno predstavljajo tako fado, bacalhau (polenovka), porto, odkritja, značilna keramika, Luís de Camões in tudi sodobnejši elementi, na primer nogomet, arhitekt Álvaro Siza Vieira, brazilska samba, lizbonski tramvaj in svetovna razstava Expo 1998.

Vseeno pa je sodobna portugalska družba usmerjena k novemu, saj večina mlajše in srednje generacije odlično obvlada angleščino, nekateri celo francoščino, tudi njihova računalniška pismenost je solidna kljub razmeroma zastarelemu šolskemu sistemu. Portugalska mesta dobivajo novo podobo s sodobnimi urbanimi elementi, podobno kot druge zahodnoevropske prestolnice gostijo pomembne mednarodne kongrese, postajajo center znanstvene, poslovne in kulturne interakcije. Pomembno vlogo v tem igra regijsko raznolika kulinarika, ki jo poleg jedi iz polenovke sestavljajo še tradicionalne jedi z morskimi sadeži, na klasičnem žaru pečeno svinjino, fižol, lokalna vina in nepogrešljivi portovec, ki znatno prispevajo k promociji portugalske kulture in savoir vivre v svetu.

POSLOVNI BONTON

Latino lover poslovneži
Terry Morrison navaja, da tudi v poslovnem svetu velja, da se ob poslovna ženska ob srečanju s svojim poslovnim partnerjem poljublja na lica, kar je tudi za slovenske razmere nepredstavljivo. Težko si na primer predstavljamo, da bi se direktorica trebanjskega Trima Finkova ali pa bankirka Selškova na poslovnem srečanju s kupci svojih proizvodov in storitev, ki jo že čakajo za mizo v konferenčni sobi, najprej odpravila do vsakega od njih, se z njim dvakrat poljubila na lica in šele nato sedla in začela s sestankom. A to za Portugalce, kot tudi za druge evropske latino loverje, nedvomno drži. Moj sogovornik, ki je za ljubljansko zasebno podjetje Interdecor pred leti posloval s portugalskimi podjetji, udeleževal pa se je tudi tečajev portugalskega jezika in civilizacije na Univerzi v Lizboni, pravi, da je poljubljanje na poslovnih srečanjih pogosto sicer zelo nepraktično, a vseeno pripomore k razbremenjeni in prijetni atmosferi pred začetkom pogajanj. Še posebej mu je ugajalo, da sestanki v »zgodnjih« urah, pred 9. uro niso v navadi, pogosto se zgodi, da sestanek najavijo tik pred kosilom, saj se tako nadejajo, da se bo nadaljeval v restavraciji.Sestanki v »zgodnjih« urah, pred 9. uro niso v navadi, pogosto se zgodi, da sestanek najavijo tik pred kosilom, saj se tako nadejajo, da se bo nadaljeval v restavraciji. Sami na sestanke pogosto zamujajo, zelo neprijetno je, da, v primeru zadržanosti to sporočijo točno ob uri sestanka in ne prej, marsikdaj pa te o zamudi niti ne obvestijo, ampak jih preprosto ni in se ne oglašajo na klice na mobilnik.

Za mizo se ne sklepa poslov
Pomembnejše goste (vodilne kadre, ne referentov) zelo radi peljejo v restavracije: kadar gre za hiter opoldanski delovni obrok v Lizboni, so to navadno dnevni meniji v preprostejših tradicionalnih »delavskih« gostilnah, na večerjo pa jih, podobno kot mnogi mladi ljubljanski povzpetni poslovneži, povabijo na primer v restavracijo portugalskega društva pisateljev, nekakšen Pen klub, ali boljšo restavracijo, kjer pogosto strežejo ponesrečeno francosko kuhinjo ob zvokih fada Amalie Rodrigues. Po izkušnjah mojega sogovornika se s Portugalci za mizo večinoma neposredno ne sklepa poslov, pogosti so pogovori o dopustu, družini, avtomobilu, internetnem ponudniku in njegovih storitvah in cenah in seveda nogometu. O poslih se govori le obrobno, morda o načinu prevoza naročenega blaga, špediterju, načinu plačila in popustih. Na nivoju malih družinskih in tudi srednjih podjetij obroki niso zelo formalni, sogovorniki na večerjo pogosto pridejo v obleki, a brez kravate.

Na mestnih ulicah je ob delavnikih sicer videti veliko »kravatiranih« moških z aktovkami. Največkrat gre za uslužbence bank, zavarovalnic, hotelov, izposojevalnic avtomobilov in drugih institucij, ki imajo stike s strankami, kar potrjuje Morrisonove trditve o nujnosti konzervativnega formalnega videza poslovneža. Sogovorniku na prvih srečanjih praviloma ne predlagajo tikanja, čeprav jim je ljubše naslavljanje z osebnim imenom, kakor s senhor XY. Sogovorniku na prvih srečanjih praviloma ne predlagajo tikanja, čeprav jim je ljubše naslavljanje z osebnim imenom, kakor s senhor XY.Čvrst stisk rok je prvo dejanje srečanja med dvema moškima sogovornikoma. Ne pozabimo, da je portugalska družba izrazito mačistična, kar omenja tudi Ana-Maria Baptista in o čemer v svojem delu piše tudi že omenjeni Terry Morrison. Pri večerjah z večjim številom povabljenih portugalski gostitelj, podobno kot je to, žal, v navadi pri Slovencih, redko poskrbi za sedežni red v skladu z nenapisanim pravilom »moški-ženska«. Morrison zanimivo »ugotavlja«, da »vilico vedno držijo z levo, medtem pa nož ostaja v desni roki«, kot da bi šlo za neka eksotična ljudstva oddaljenih svetov. V svojem vodniku, bržkone namenjemu ameriškemu bralstvu, očitno pozablja, da je prej posebnost ameriški način obnašanja za mizo, ko levica kot mrtva riba počiva na kolenih, z vilico v desnici pa se s krožnika uživa pred tem narezane grižljaje hrane.

365 receptov za pripravo polenovke
Portugalski poslovneži se za mizo zelo radi pohvalijo, da ima njihova kuhinja 365 receptov za pripravo polenovke, enega za vsak dan v letu, da je večina kakovostnejših buteljk francoskih vinarjev zaprta z zamaški iz prvovrstne portugalske plute, da je njihovo avtohtono belo vino vinho verde odlično, v resnici pa gre za pravo kislico, ki poleg vsega povzroča še hud glavobol, da večerja brez portovca sploh ni večerja in da to Angleži že dobro vedo, da je Benfica pač boljša od Sportinga in da so Španci butasti, ker portugalščine kljub sorodnosti jezikov ne razumejo, sami pa se pohvalijo, da znajo špansko tudi če jih zbudiš sredi noči. Ob takšnih pogovorih radi globoko pogledajo v kozarec in so ob sogovornikovem morebitnem nestrinjanju užaljeni.

Tako kot drugi zgovorni južnoevropski narodi tudi Portugalci med obedom pogosto govorijo po telefonu, zanimiv pa je predvsem način, kako se Lizbončani oglašajo na klice: namesto estou sim (fonetično: štou sin, kar pomeni sem, da), rečejo smešni, podaljšani, skoraj japonski to, ki nepripravljenega klicatelja skoraj šokira.

Ni redko, da tujega gosta po izdatni večerji, ko so že rahlo okajeni, povabijo še v kak »fancy« klub, kjer naj bi ta spoznal lokalno mladež in njihove povsem evropske navade, pa tudi trendovsko notranjo opremo lokala. Ni redko, da tujega gosta po izdatni večerji, ko so že rahlo okajeni, povabijo še v kak »fancy« klub, kjer naj bi ta spoznal lokalno mladež in njihove povsem evropske navade, pa tudi trendovsko notranjo opremo lokala. O politiki portugalski poslovneži redko govorijo, še bolj se izogibajo, da bi gost sam začel pogovor o tej temi. Morrison sicer pravi, da ni v navadi in da torej ni primerno, da bi svojim portugalskim gostiteljicam pošiljali krizanteme ali vrtnice, a vsaj kar zadeva vrtnice, se moj sogovornik s tem ne strinja, saj je pri svojih stikih z nekaj portugalskimi poslovnimi ženskami z njimi požel nesluten uspeh.

Pozor: trgovski potniki!
V nasprotju z odnosi do tujih poslovnih partnerjev so razmere v portugalskih pisarnah precej bolj resne: tu vladajo jasni hierarhični, skoraj ameriški odnosi lastnikov do nelastnikov, višjih vodstvenih kadrov do nižjih. Mnogo bolj uglajeni so odnosi s predstavniki drugih podjetij, tudi če gre za kurirje ali osebne pomočnike, skoraj sovražni pa so odnosi do trgovskih potnikov in drugih nenajavljenih ponudnikov blaga in storitev. Številna podjetja imajo že na zvoncih pritrjeno opozorilo, da jih sprejemajo le na določen dan v tednu, in sicer le kako uro ali dve. Skoraj sovražni so do trgovskih potnikov in drugih nenajavljenih ponudnikov blaga in storitev. Številna podjetja imajo že na zvoncih pritrjeno opozorilo, da jih sprejemajo le na določen dan v tednu, in sicer le kako uro ali dve.S tujimi partnerji praviloma poslujejo v solidni ustni angleščini, pisna je mnogo bolj šibka, včasih komaj razumljiva, a že trud, ki ga vložijo v korespondenco v angleščini, tujega poslovneža razveseli, še prav posebej, če je kdaj posloval z Italijani. Mnogi podjetniki obvladajo vsaj osnovno francoščino, ob obmejnih regijah s Španijo ni redko dopisovanje v španščini.

Poslovni sestanki po izkušnjah mojega sogovornika praviloma niso zelo dolgi, število sogovornikov je odvisno od narave podjetja, s katerim se pogajaš: v večjih podjetjih, kjer so delo in odgovornosti razdeljeni na več sektorjev ali uslužbencev, pride na razgovore več oseb, v manjših zasebnih ali družinskih navadno le dve, izjemoma pa en sam sogovornik. Na vprašanje o resnosti oblike formalnosti ali neformalnosti pogovora sogovornik odgovarja, da je, tako kot v drugih državah odvisna od vrste in nivoja poslovanja: če gre za enostaven nakup ali prodajo blaga, sogovornik na sestanek prinese le ponudbe, naročila, potrditve naročil in ostale s tem povezane dokumente; v bolj kompleksnih poslih, pa navadno sodeluje več sodelavcev, tudi dokumentacija je bolj obsežna, razgovori pa daljši in bolj poglobljeni. Ker je bolj pogosto poslovno sodeloval z Italijani, Francozi in Španci, se mu zdi predvsem pomembno, da so Portugalci mnogo bolj olikani, njihov govor je spoštljiv, sogovornika pustijo do besede, kljub temu, da se mnogim niti ne sanja, kje se Slovenija nahaja (v seznamih jo iščejo pod črko S, nahaja pa se pod E, portugalsko je Slovenija namreč Eslovenia), pa se trudijo najti same lepe besede zanjo in njene državljane.

ANEKDOTA

Nedvomno so jezikovne ovire in predvsem različnost obeh jezikov pogosto predmet zabavnih situacij; najpogosteje so zanje krivi portugalski šumniki, zaradi katerih nekatere besedne zveze ustvarjajo navidez slovenske glasovne kombinacije. Slovenec lahko na ta način v nekem povsem običajnem portugalskem stavku »sliši« tudi dve ali tri »slovenske« besede, ki to seveda niso. Mnogo besed pa si je zares podobnih; slovenski fižol je portugalski feijao, ki se izgovori kot dolenjski »fejžou«. Ana-Maria je bila na primer povsem neupravičeno prizadeta, ko je iz ust slovenskih sogovornikov naključno slišala besedo feia (portugalsko: grda), medtem ko so se pogovarjali o peki pustnih krofov in je šel pogovor nekako takole: "Krofe, ja!" Seveda je trajalo nekaj časa, da se je nesporazum ob smehu razjasnil, a takoj za njim je nastopil naslednji. Tudi Juretu E. so se podobni primeri dogajali kar naprej, omenil pa je primer, ko ni razumel od kod naj bi bil, saj so se v njegovi prisotnosti portugalski sogovorniki pogovarjali o bivši Jugoslaviji, ki se ji portugalsko sicer reče ex Jugoslavia, bere pa ežugužlavija. Ko jim je hotel dopovedati, da so njegovi prijatelji obiskali lizbonski Expo 1998, spet niso prišli skupaj, saj so Portugalci govorili o svetovni razstavi kot o ešpu, ko je šla stvar v detajle, kako se stvari črkujejo, pa je zmeda postala popolna, saj je iks portugalsko šiš, expo torej e šiš pi u. Ko je že hotel humorno pripomniti: »Ne, nisem špijun,« je ugotovil, da bosta slovenščina in portugalščina pač poskrbeli še za mnogo podobnih situacij.

Fotografije: Jure E.