|
 KITAJSKA PETRA TIHEL Zmaj onkraj velikega zidu DOBRO JE VEDETI
Tretja največja država na svetu
Zavidljiva proizvodnja premoga, svinca, cinka, pšenice, riža
Kmalu največji onesnaževalec zraka?
Na Kitajskem se košati milijardni trg POSLOVNI BONTON
Naučite se vsaj nekaj kitajskih besed
Željni vsega novega
Obvezna oprema: suknjič in aktovka
Na vzhodni obali ženske bolj uveljavljene
Čas ni denar
Z avtoritativnostjo je cilj lažje dosegljiv ANEKDOTA DOBRO JE VEDETI Tretja največja država na svetu
Ljudska republika Kitajska se nahaja v vzhodni Aziji ter s svojimi 9,5 milijoni km2 velja za tretjo največjo državo na svetu. Razdeljena je na 22 provinc, 4 mestne uprave in 5 avtonomnih regij. Glavno mesto je Peking. Prebivalstvo, ki šteje 1,3 milijarde, ter s tem uvršča Kitajsko med najbolj obljudeno državo na svetu, se kljub vladnim omejitvam letno poveča za 11-12 milijonov ljudi. Uradno je priznanih 56 etničnih skupin. Po višini BDP se uvršča na sedmo mesto, zaradi skromnega financiranja šolstva pa kvalificirane delovne sile primanjkuje. Glavna turistična atrakcija Kitajske ostajata predvsem Kitajski zid ter Prepovedano mesto, kakor še danes imenujejo stari del Pekinga.  Kot na ostalih območjih Azije tudi tu vlada kulturna pestrost. Raznolika geografska območja pogojujejo razlike v jeziku in verovanju. Vzhodna obala s svojimi hitro rastočimi milijonskimi mesti se nikakor ne more primerjati z notranjostjo ali jugom države. Celotno Kitajsko pa je, tako pri vsakdanjih opravilih kot v poslovnem svetu, močno zaznamovala več kot tisočletje in pol trajajoča tradicija konfucionizma, ki zapoveduje dosledno upoštevanje hierarhije. Zavidljiva proizvodnja premoga, svinca, cinka, pšenice, riža
V političnem smislu je Kitajska enopartijska država, ki ji vlada kitajska komunistična partija. To se močno odraža na gospodarskem sistemu; nekoč zaprto in plansko gospodarstvo v zadnjih petnajstih letih sicer previdno uvaža tržne reforme, ki pa ne smejo ogroziti enopartijskega sistema. Poleg ZDA ima Kitajska največ tujih naložb na svetu. Poleg ZDA ima Kitajska največ tujih naložb na svetu.Je največja svetovna proizvajalka premoga, svinca, cinka, kositra, pšenice in riža, prav tako ima tudi velike zaloge hidroelektrične energije. Nekoč velike zaloge nafte, ki so bile v začetku 80-ih let glavno gonilo zunanje trgovine, so v zadnjih letih izčrpane, nekatere pa so zaradi pomanjkanja vlaganj v izgradnjo kapacitet ostale tudi neizkoriščene. Podobno velja za naravni plin. Kmalu največji onesnaževalec zraka?
Hiter gospodarski razvoj je na okolju pustil skoraj nepopravljivo škodo. Na Kitajskem je namreč kar devet od desetih najbolj onesnaženih mest na svetu. Na Kitajskem je kar devet od desetih najbolj onesnaženih mest na svetu. Po nekaterih napovedih naj bi se Kitajska kmalu uvrstila na prvo mesto svetovne lestvice onesnaževalcev zraka. Velika težava, s katero se bo morala država prav kmalu spopasti, je poleg onesnaženja okolja tudi pomanjkanje energije. Proizvodnja energije namreč ne dosega naraščajočih potreb, zato naj bi do leta 2009 zgradili Jez treh dolin. Energija, ki jo bodo proizvedle turbine hidroelektrarne, bo nadomestila gradnjo osemnajstih jedrskih elektrarn, kar pa ustreza komaj petini sedanjih energetskih potreb v državi. Idealno sliko nekoliko grenijo tudi negotove politične razmere, saj je razkol med razvito vzhodno obalo ter manj razvito notranjostjo vse večji. Vlada zaenkrat še uspeva miriti nemire, prihodnost pa je precej negotova. Na Kitajskem se košati milijardni trg
Vlaganje v kitajski trg je zanimivo za evropska podjetja iz več razlogov. Tam se poleg poceni delovne sile košati milijardni trg, ki čaka na svoj kos pogače. V industrijskih conah so postopki ustanovitve podjetja hitri in preprosti, cene za najem ali nakup zemljišča pa precej nižje kot recimo v Sloveniji. Nekatera podjetja so se tja odpravila že pred časom, druga se trudijo, da bi še v zadnjem hipu »ujela kitajskega zmaja za rep«. Slovenska podjetja se odločajo za poslovno sodelovanje predvsem s cvetočimi obalnimi mesti kot so Šanghaj, Guangzhou in Peking, saj je tam kljub visokemu standardu delovna sila še vedno poceni. Kitajska napreduje z vrtoglavo hitrostjo. Gradijo se ogromna mesta in tehnika postaja pomemben statusni simbol. Varčevanje (vsaj med revnejšim delom prebivalstva) ni aktualno - živi se tukaj in sedaj. POSLOVNI BONTON Naučite se vsaj nekaj kitajskih besed
Poznavanje kulturnih značilnosti, načina življenja ter poslovnih navad kitajskega prebivalstva je več kot nujno. Aleš Ham, lastnik podjetja Hamex z Vrhnike, ki se ukvarja z uvažanjem pirotehničnih izdelkov iz Kitajske meni, da se največ se nauči iz lastnih izkušenj, na svoji koži. Verjetno ni odveč poudariti, da je veliko težavo pri poslovanju na Kitajskem predstavlja jezik. Skoraj nihče izmed tamkajšnjega prebivalstva namreč ne govori angleško, tako da je vsaj pri poslovnih dogovorih nujna prisotnost prevajalca. Kljub temu pa je priporočljivo znati vsaj nekaj kitajskih besed, saj se po začetnih frazah tako led hitreje prebije, pogovor pa lažje steče v pravo smer. Sporazumevanje poleg nepoznavanja jezika otežuje tudi brezizrazna obrazna mimika. Kitajci ne bodo pred tujcem nikdar pokazali slabe volje, žalosti ali strahu. Na njihovem obrazu vedno počiva vljuden nasmeh, ki ga spremlja obvezni »yes-of-course«. Kitajci pred tujcem nikdar ne pokažejo slabe volje, žalosti ali strahu. Na njihovem obrazu vedno počiva vljuden nasmeh, ki ga spremlja obvezni »yes-of-course«.Nekateri viri celo navajajo, da kadar Kitajec v poslovnem komuniciranju izjavi, da ni težav, so te v resnici zelo velike, kar pa poslovnim parterjem nalaga še posebno previdnost. Željni vsega novega
Na Kitajskem vse stremi k temu, da bi bila država čim prej in čim bolj podobna poslovno najbolj razvitim delom sveta. Aleš Ham tako pravi, da ob pogovoru kar vidi, kako željno vsrkajo vsako novo informacijo. »Ko se čez nekaj časa vrneš, ne moreš verjeti, koliko novega jim je uspelo postaviti,« meni Ham. Ob tem pa se zelo trudijo, da se ne bi zamerili poslovnim partnerjem. Na vsako naročilo, prošnjo ali zahtevo, ki jo prejmejo prek elektronske pošte ali telefona, odgovorijo z 'da, seveda'. A o obljubljenem ni nato ne duha ne sluha. Šele po vztrajnem in dolgotrajnem ponavljanju je zahteva končno izvršena. »Brez posebnih opravičil, kot da ni bilo nič,« še dodaja Aleš Ham. Obvezna oprema: suknjič in aktovka
Poslovanje v velikih mestih in njihovi okolici se razlikuje od poslovanja na podeželju. V izrazito urbanem okolju veljajo stroga pravila oblačenja. Za moške je obvezna obleka, srajca in kravata, pri čemer živahne barve niso zaželene. Ženskam je zapovedan konzervativen kostim v rjavi ali bež barvi, bluza pa mora imeti visok ovratnik. Na podeželju pa so stvari nekoliko drugačne. »V prvih letih poslovanja s Kitajsko sva s seboj vedno nosila poslovno obleko. Toda v praksi je nisva uporabljala. Poslovneži, s katerimi sva imela stik, so bili oblečeni v vsakdanja, udobna oblačila,« pravi Barbara Ham iz podjetja Hamex, ki svojega moža večkrat spremlja na poslovnih obiskih južnega dela Kitajske. Kljub vsemu pa lahko opazimo, da si tudi ljudje na podeželju želijo vsaj malo ujeti način življenja in poslovanja velikih mest. Velik vtis gostujoči poslovnež naredi z moderno, drago aktovko.O tem zgovorno priča dejstvo, da moški ves čas nosijo suknjič, pa naj bodo to direktorji, vratarji, prevozniki ... Ni odveč poudariti, da gostujoči poslovnež naredi največji vtis z moderno, drago aktovko. Ta naj bi ponazarjala modernega, naprednega in zaupanja vrednega poslovneža. Na vzhodni obali ženske bolj uveljavljene
Razlika med urbano in ruralno Kitajsko pa se kaže tudi pri uveljavljanju žensk v poslovnem svetu. Zlasti na vzhodni obali ženska že zasedajo višje položaje, medtem ko na podeželju še zdaleč ni tako. Občasno jih podjetja sicer najamejo za različna administrativna dela ali kot prevajalke za angleški jezik, v večini primerov pa se v 'pravo poslovanje' ženske prebijejo le s težavo. Barbara Ham se spominja, da so pri prvih poslovnih sestankih, ki sta jih imela z možem, preprosto gledali skoznjo. Šele pozneje, ko so videli, da se pred vsako pomembno odločitvijo vpričo njih mož posvetuje tudi z njo, so jo začeli jemati resno. Čas ni denar
Delavnik se razteza šest, ponekod tudi sedem dni na teden, od osme ure zjutraj do šeste ure zvečer. Dopusta ali odsotnosti zaradi bolezni kitajski uslužbenci skorajda ne poznajo. Dopusta ali odsotnosti zaradi bolezni kitajski uslužbenci skorajda ne poznajo. Ob tem se jim s svojim delom nikamor ne mudi - časa je namreč vedno dovolj. To pa zna biti za strogo tempiranega evropskega poslovneža pravi izziv. »Če se jim je zazdelo, da sedaj še ni pravi trenutek za preizkušanje izdelkov, potem pač ni bil. In smo čakali. In čakali. In čakali. Po nekaj urah, ko so končno prenehali s kartanjem, pa smo lahko pričeli z delom,« pravita zakonca Ham.  Z avtoritativnostjo je cilj lažje dosegljiv
Kitajcem veliko pomeni, da si tujci o njih mislijo le najboljše. Kot navajata zakonca Ham, se velikokrat zgodi, da se poslovnež znajde pred neverjetno lepimi kulisami napredka in estetske dovršenosti. Takrat je treba poizvedeti, kaj se nahaja v ozadju. Lahko se zgodi, da obiskovalec ob tem, ko poskuša izvedeti kaj več, ali celo zahteva kaj nepredvidenega, naleti na resen, hladen odgovor: »Ne. Tega se ne da narediti.« V tem primeru je potrebna vztrajnost in avtoritativnost, zatrjuje Barbara Ham. »Nekoč, ko so Alešu rekli, da se 'tega pa ne da narediti' (ni želel preizkusiti izdelkov, ki so mu jih prinesli, ampak jih je hotel izbrati sam), je odvrnil 'Seveda se da!', se zavihtel na tovornjak, izbrskal nekaj naključnih izdelkov ter se odpravil. Brez besed so šli za njim in naredili, kot je želel.«
ANEKDOTA Aleš in Barbara Ham iz podjetja Hamex sta se s svojimi gostitelji odpravila na poslovno kosilo v neko restavracijo. Povedali so jima, da je tam nujno treba jesti ribe, ker so res dobre. Barbara, ki je ob nezaupanju v kitajsko hrano živela od jabolk in čokolade, se je ob pogledu na akvarij, v katerem so vse ribe plavale s trebuhom navzgor, povsem zgrozila in naročila meso. Po obedu so se odpravili domov, njej pa je bilo vso pot (in še nekaj dni) neizmerno slabo. Izvedela je, da so ji postregli s psom. »Problem ni bil toliko v tem, da je bil pes, ampak da je bil pokvarjen!« Aleševa pripomba (v smehu): »Saj sem ti rekel, da moraš jesti ribe. No, no, nekatere so plavale tudi bočno ...« Fotografije: Aleš in Barbara Ham.
|
|