KENIJA

ŠPELA VIDMAR

Dežela z več obrazi, a s skupnim utripom

DOBRO JE VEDETI
Indijci so spretni trgovci
Od blata do zlata
Nairobi - bistra voda
Beverly Hills in barake
Informiranje tudi o zaščiti pred boleznimi
Koristi od belcev
Poslovni center Vzhodne Afrike

POSLOVNI BONTON
Važno je, kaj imaš v glavi, in ne, kako si oblečen
Namesto darila raje dobro kosilo
Poslovno srečanje. Kje, kdaj, kaj jemo in o čem govorimo?
Zamuda? Ni problema.
Med nevihto ne sklepamo poslov

ANEKDOTA

DOBRO JE VEDETI

Indijci so spretni trgovci
Kenija, prazgodovinska zibelka človeštva, se tujcu razodeva z več obrazi in je polna nasprotij. Vse do neodvisnosti, ki jo je leta 1963 po več vmesnih stopnjah le pridobila, je imela status angleške kolonije, ki je imperij oskrbovala s trsnim sladkorjem, ananasom, sisalom, kavo in čajem; slednja sta še danes na prvem mestu med poljedeljskimi izvoznimi elementi zaradi njune kakovosti. V današnji Keniji, kjer se mešajo protestantska, katoliška in muslimanska vera, živijo pripadniki več kot petdesetih ljudstev, ki so si med seboj zelo različna. Graditev železniške proge v osemdesetih letih devetnajstega stoletja je odprla deželo in tja je začelo prihajati vse več Indijcev, ki so jih pripeljali Britanci, saj jim domača kenijska delovna sila ni zadostovala. Indijci so si prilastili podeželje in izrinili afriško prebivalstvo v rezervate. S svojo podjetnostjo so zasloveli kot spretni trgovci in bančniki. V rokah Indijcev je skoraj vsa obrt, več kot tri četrtine trgovin in več kot polovica drobne industrije. V njihovih rokah je skoraj vsa obrt, več kot tri četrtine trgovin in več kot polovica drobne industrije, zato so domačinom ljubši belci, ki jim nudijo možnost dela in zaslužka na svojih plantažah, Indijci pa poosebljajo bogastvo v primerjavi z bolj ali manj siromašnim domačim prebivalstvom.

Od blata do zlata
Zaradi pokrajinske raznolikosti in pisanosti živalskega in rastlinskega sveta je Kenija tudi ena izmed najbolj obiskanih turističnih dežel v Afriki, zato je v mednarodnem kontekstu danes znana predvsem kot popotniška in turistična destinacija. Turizem je za dohodke v deželi še pomembnejši kot izvoz kave. Vendar po eni strani nekdanja Hemingwayeva lovišča ogrožajo brezglavi turistični safariji, ki jih Zahodnjaki radi obiskujejo in ki v jeziku svahili ne pomenijo nič drugega kot potovanje. Turističen je predvsem severni del Kenije, medtem ko južni zaradi pogostih medplemenskih spopadov in cestnih ropov ni turistično primeren, pravi naš znani svetovni popotnik Zvone Šeruga. Največja atrakcija so nacionalni parki, med katerimi sta najbolj znana Masai Mara in Serengeti. »Ko prispeš v Masai Maro, opaziš neverjetno razliko v primerjavi z vasmi, ki so le lučaj stran. Na oni strani revne hiše, tu pa angleška travica, luksuzni hoteli, vse za ugodje turistov. Turizem je za dohodke v deželi še pomembnejši kot izvoz kave.Povrh vsega te še vprašajo, ali ti naj odgrnejo posteljo, preden greš spat, zajtrk pa ti prinesejo kar v posteljo. Vendar se to ne zgodi samo v hotelih, temveč tudi v 'fancy' šotoru, ki ima še tuš in zakonsko posteljo,« se po noči v Masai Mari ni mogel načuditi sogovornik Erik Mihelj, zdravstveni tehnik, ki je sodeloval študijsko-humanitarni odpravi v Kenijo v sklopu sekcije za tropsko medicino.

Nairobi - bistra voda
Glavno mesto Nairobi (ime »Nai - robi« v jeziku Kikuji pomeni »bistra voda«) je danes eno najlepših in modernih afriških mest na ekvatorialni planoti, ki se je povzpelo in razcvetelo prav s skokovitim gospodarskim razvojem ter postalo sodobno velemesto. Takšno je zlasti poslovno središče z najsodobnejšimi in modernimi stavbami (kot so kenijski parlament, ministrstvo za delo, mestna hiša, hoteli itd.), parki, cvetočimi prometnimi otočki in drevoredi, obenem pa tudi z ulicami s svojim večnim vrvežem in tisočimi kombiji, ki verjetno predstavljajo 95 odstotkov javnega prevoza. Če se pelješ sam, ne smeš pozabiti, da vedno voziš po levi strani ceste, kar je še ostanek kolonialnega časa.

Beverly Hills in barake
Kenija velja za eno najstabilnejših afriških držav. To velja tako za gospodarsko kot tudi za družbeno-politično sfero. Gospodarstvo je kapitalistično, vzpodbuja se privatno podjetništvo. Veliko državnih uslužbencev na visokih nivojih in celo ministrov ima svoje trgovine, posestva ali pa delnice v tujih družbah. Kljub temu pa to ne pomeni blaginje za vse, saj revščina in lakota še vedno pestita mnogo ljudi. Tudi korupcije je tam zelo veliko, pravi Neva Lepenik, ki že pet let živi v Keniji skupaj z možem Romanom, s katerim sta lastnika turistične agencije Eyes on Africa, ki se ukvarja z izvedbo safarijev po Vzhodni Afriki. Na eni strani se bohotijo zasebne posesti in vile angleških kolonialistov in novodobnih bogatašev, s katerimi se ne more primerjati niti Beverly Hills, na drugi strani so barakarska naselja, ki neuradno štejejo dva milijona prebivalcev.

Informiranje tudi o zaščiti pred boleznimi
V šolah se otroci učijo v prvih treh letih jezik etnične skupnosti, potem pa ga nadomestita svahilščina in angleščina. Učilnice so skromno opremljene, imajo pa plakate (na primer o sestavi človeškega telesa), s pomočjo katerih si popestrijo pouk. Učijo se tudi nekaj o poljedelstvu in živinoreji, saj jim to v resničnem življenju bolj koristi kot (zahodnjaško) znanje zgodovine, ki pa je vseeno eden od predmetov na šolskem urniku. Namesto številk ima vsaka učilnica nad vrati napisan svoj moto kot Together we succeed! ali pa Strictly the best!, je kot zanimivost opazil Erik, ki je kot prostovoljni medicinec dva meseca preživel v kenijski vasi Maiwa in oskrboval domačine ter jih osveščal glede zaščite pred boleznimi, predvsem pred virusom HIV, ki je v Afriki še kako pogost in poznan problem. Mimogrede, zaskrbljujoč je tudi podatek, da imajo le enega zdravnika na 7.615 ljudi. Glede osveščanja in učenja, pa tudi glede higiene ne smeš delati na silo, biti moraš potrpežljiv, saj »imajo ljudje svojo filozofijo in delajo vse s posnemanjem, zato jih boš le z zgledom nekaj naučil,« je še pripomnil mladi medicinec.

Koristi od belcev
Glede miselnosti tamkajšnjega prebivalstva je med nekaterimi močno zakoreninjeno mišljenje o bogatih belcih, ki so kot odprte denarnice. Prav tako so se navadili na razne humanitarne pomoči. »Namesto, da bi otroka poslali v šolo, ga raje pošljejo na cesto prosjačit, saj imajo od tega več koristi. Ko pride mzungu (belec) v mesto, domačin steguje roke, da bi od njega kaj izterjal, in če mu to uspe, se potem tega navadi in čaka na novo žrtev, ki z dajanjem miloščine naredi še slabše, kot če mu ne bi dal ničesar. Drugače pa je, če ti ljudje ponudijo pomoč, gostoljubje ali storijo uslugo. Takrat jih je dobro poplačati, saj si to tudi zaslužijo,« meni Šeruga.

Poslovni center Vzhodne Afrike
Republika Kenija je za tuje poslovne kroge gotovo ena najprivlačnejših afriških držav južno od Sahare. Nairobi s svojo zmerno klimo in dobro preskrbo, tako z dobrinami kot tudi uslugami, predstavlja eno redkih prestolnic tretjega sveta, kjer življenjski pogoji ne odvračajo Evropejcev, da bi tam živeli kot predstavniki matičnih podjetij. Tudi prometna infrastruktura (ceste in železnica) v državi je zelo dobra, komunikacija s svetom prav tako, saj ima večina največjih letalskih družb povezavo z Nairobijem. Vse to je pripomoglo, da je postala Kenija poslovni in bančni center Vzhodne Afrike. Večje banke, mednarodne finančne organizacije in tuje družbe imajo v Keniji svoja regionalna predstavništva ali celo podjetja, prek katerih pokrivajo ostale trge tega dela Afrike. Ob samem poslovanju pa pride do stika različnih kultur in navad, zato se je o tem dobro predčasno pozanimati, da ne bi prišlo do kakih nevšečnosti. 

POSLOVNI BONTON

Važno je, kaj imaš v glavi, in ne, kako si oblečen
V poslovnem priročniku za Kenijo, ki ga je leta 1985 napisal Pavle Pensa, je nekaj nasvetov glede oblačilnega videza pri poslovnih stikih. Primerna naj bi bila obleka s kravato ali pa safari obleka, ki naj bi bila enakovredna standardni evropski obleki s kravato. No, zaprašene safari obleke so danes bolj primerne za poslovanje z Masaji, s katerimi boš sklenil boljši posel, če se jim boš sposoben prilagoditi (ob tem pride v poštev tudi pitje tradicionalne mešanice krvi in mleka), je zagotovila Nevenka. Res pa je, da pri njih najbolje delujeta predvsem preprostost in odkritost, nikakor pa ne nadutost! Če se sprehodimo do Nairobija, so stvari nekoliko drugačne. Tam so državne ustanove in poslovne stavbe, temu primerno pa so oblečeni tudi ljudje, torej bolj resno in uradno. Najbrž so njihove geste in zunanji videz tudi pod vplivom angleških običajev še iz kolonialnih časov. Čeprav se nekatere stvari do danes niso spremenile, kot na primer kravata in obleka, je treba poudariti, da je za dober posel pomemben predvsem osebni stik, ne pa to, da se obremenjuješ z najnovejšo modo in znamko čevljev, kravate ali mobilnega telefona. Pomembno je seveda, da si čist in urejen. Na pomembnejših sestankih pa je vseeno dobro ustvariti čim boljši vtis, na primer s klasično opravo v suknjičih, kravatah ali kostimih in z dobrim avtomobilom, s katerim te na sestanek pripelje osebni šofer, in ne z javnim prevozom. Na pomembnejših sestankih pa je vseeno dobro ustvariti čim boljši vtis, na primer s klasično opravo v suknjičih, kravatah ali kostimih in z dobrim avtomobilom, s katerim te na sestanek pripelje osebni šofer, in ne z javnim prevozom.»To kaže, da nekaj pomeniš, tudi če si avtomobil in šoferja najameš za nekaj ur. Skratka, izgledati moraš smart,« še doda Neva. Ljudje pa nismo brez napak, zato lahko tudi tu pride včasih do kake površnosti, kot jo je na konferenci Interparlamentarne unije kot član delegacije opazil državnozborski poslanec Franc Žnidaršič, denimo v skladnosti barv pri obleki ali neprimernost glede na letni čas (spremljevalka je v veliki vročini prišla na sprejem v krznenem plašču). Glede primernega zunanjega videza, je torej težko opisati na splošno, saj je v Keniji toliko različnih scen in kultur. »So afriški mestni poslovneži, afriški divji poslovneži, beli poslovneži, indijski poslovneži ... Vsaka kultura ima svoje navade, zato se moraš vsakič drugače obnašati,« pojasnita Neva in Roman, ki večkrat srečujeta takšne ali drugačne poslovne partnerje.

Namesto darila raje dobro kosilo
Omenjeni priročnik za poslovanje v Keniji predlaga, da se partnerjem za poslovno darilo lahko pokloni škatlo cigar, steklenico viskija oziroma konjaka, ženskam pa parfum. Vendar danes poslovna darila niso v navadi, ker se v državi veliko podkupuje. Iz lastnih izkušenj Neva povzame, da se gre navadno raje na poslovne večerje ali povabila domov, saj se največ poslov sklene med prijatelji oziroma med ljudmi, ki imajo dobre odnose tudi izven delavnika. Ob poslovanju pridejo v poštev vizitke, kot je v navadi tudi pri nekaterih mojih sogovornikih. Zopet pa je odvisno, s kom se sestaneš. Zvone Šeruga na primer za darilo s seboj vedno prinese domače žganje, recimo kakšno viljamovko, ki so je partnerji zelo veseli.

Poslovno srečanje. Kje, kdaj, kaj jemo in o čem govorimo?
Za poslovno srečanje so najbolj primerne pisarne, še bolje restavracije in bari in tudi kakšni službeni prostori državnih organov, odvisno od situacije. Včasih se namesto na kosilu dogovarjajo kar prek elektronske pošte ali mobilnih telefonov. Poslovneži pridejo navadno sami, če pa imajo še koga s seboj v avtomobilu, ni s tem nič narobe. »Če želiš imeti zaseben pogovor, te oseba pač počaka pri sosednji mizi,« pravi Neva. Izbor hrane na poslovnem kosilu oziroma večerji je spet odvisen od kulture in statusa. Če posluješ z Indijci ješ curry, z Angleži greš na mesno štruco, z Afričani pa na pečeno meso ali kuro. Če posluješ z Indijci ješ curry, z Angleži greš na mesno štruco, z Afričani pa na pečeno meso ali kuro. V imenitnih restavracijah in hotelih je izbira hrane neverjetno velika. Na jedilniku je največkrat meso na žaru ali njama čoma, veliko se pije pivo. Kot zanimivost je Zvone Šeruga povedal, da te vprašajo ali boš hladno pivo, ki se imenuje pompe baridi, saj pri njih pijejo tudi toplega. Vina so precej draga. Na splošno imajo kosilo opoldne, zraven se lahko pije tudi čaj. Med tradicionalne jedi sodijo še ugali in porč, ki sta neke vrste zdrob na njihov način, in čapatiji, ki so nekake velike palačinke, postrežene s kuro (to jed je imel priložnost poskusiti tudi Erik, in sicer v znamenje dobrodošlice). Pri kosilu se hitro pogovorijo glede posla, potem beseda steče še o drugih temah, kot so otroci, družina in zasebno življenje. »Vendar ljudje potrebujejo nekaj časa, da se odprejo, najbrž so zaradi slabih izkušenj z Zahodnjaki tudi manj zaupljivi, toda ko se z njimi spoznaš, povejo marsikaj tudi o sebi ter o družbeni in politični situaciji v državi,« je dejal Franci Jazbec, ki je med drugim dejaven v Društvu ODNOS - društvu za razvoj in povezovanje družbenih ved in kultur. Pri Nevi in Romanu pa je pogovor vedno najprej o družini, vremenu in vsakdanjem življenju, saj se jih veliko tako ali drugače pozna, če ne neposredno, pa prek znancev ali sorodnikov; skoraj vedno se najde povezava. Sogovorniki se strinjajo, da so ljudje topli in odprti (odvisno je od posameznika). Če so odnosi prijateljski, so ženske deležne tudi poljubov na lica (od moških in žensk), prav tako pri poslovnih stikih.

Zamuda? Ni problema!
Čas (s tem tudi prihod na sestanek) je za njih relativen, so se strinjali moji sogovorniki. Vse poteka bolj umirjeno, počasi, tudi če se zamudi, a zopet je razlika med posamezniki, nekateri so bolj točni kot drugi, je poudaril Jazbec, ki je član Društva za razvoj in povezovanje družbenih ved in kultur ODNOS. Včasih imajo do časa celo ležeren odnos, saj za njih zamuda pol ure ne predstavlja nobenega problema. Včasih imajo do časa celo ležeren odnos, saj za njih zamuda pol ure ne predstavlja nobenega problema, pripomni Franc Žnidaršič, ki se mu je pripetilo, da je šofer, ki jih je vozil od hotela na konferenco v 25 kilometrov oddaljen kraj, zamudil tudi do dve uri, ne da bi se organizatorji ali drugi delegati kaj pritoževali! Neva in Roman, ki imata veliko izkušenj s poslovanjem v Keniji, saj sta lastnika agencije Eyes on Africa, ki organizira in izvaja safarije po Vzhodni Afriki, največ pa po Keniji, pravita: »Okvirno se seveda zmeniš, vendar se nihče ne razburi, če zamujaš do ene ure, saj vsi vemo, kakšna je situacija na cestah (zastoji, slabe ceste, okvare avtomobilov ...). Prestavljanje sestankov je zato vedno na dnevnem redu. Poleg tega je delo tukaj veliko bolj oteženo kot v Evropi: ljudje ti ves čas kapljajo v pisarno s takšnimi in drugačnimi problemi; šoferju je zbolela sestra in mora jutri na pot domov, 700 kilometrov daleč, tajnici je zbolel otrok, spet drugi hoče proste dni za poroko njegove petnajste sestre ... Velike družine z veliko problemi. Potem vsak tretji dan zmanjka elektrike za pol dneva in moraš prisilno na pivo ali kavo. Če je kaj nujnega, se moraš usesti v avto in se peljati 50 kilometrov daleč do internetne kavarne z elektriko. Nekajkrat na mesec se sesujejo internetne povezave. Prav tako je z statičnim telefonom - ko zapiha veter se potrgajo kabli, ki visijo na palmah. Ker fantje s telekoma nimajo avtomobilov, jih moraš iskat skupaj z lestvijo. Tako da se osebnega in poslovnega časa tukaj ne da ločiti, ker so to vedno zgodbe, ki se nikoli ne končajo.«

Med nevihto ne sklepamo poslov
Na vpletenost duhovnosti v posel so različni pogledi, od tega, da kljub močni duhovnosti v Keniji na posel nima tolikšnega vpliva, do tega, da njihovo verovanje ali odnos do duhovnosti vsekakor vplivata na poslovne odločitve in medsebojno komunikacijo, saj nekateri ob določenem vremenu ne sklepajo poslov (na primer med nevihto), ali pa želijo resne stvari dogovoriti ob določeni uri (tik pred sončnim zahodom!), zatorej bi bilo takšne običaje še zelo zanimivo raziskati. Nekateri ob določenem vremenu ne sklepajo poslov (na primer med nevihto), ali pa želijo resne stvari dogovoriti ob določeni uri (tik pred sončnim zahodom!) Odnos med podjetji pa so takšni kot pri nas; nekatera se med seboj ne marajo, druga odlično sodelujejo. Vse temelji na prijateljskih ali finančnih razlogih. Do narave in naravnega bogastva imajo Kenijci zelo dober odnos. Imajo namreč zelo strogo nadzorovan in omejen lov na živali, varstvo narave - odlaganje odpadkov in zaščito drevja. »Mislim, da v Keniji vsi ljubimo naravo in divjino, ki nas obkroža. Ohranitev le te je mogoče najbolj pogosta tema in pri tem mislim, da sodelujemo prav vsi. Organizacije za ohranitev narave in živali so v Keniji zelo močne. Konec koncev je turizem panoga, ki prinese največ denarja in je vsem v interesu da se to ohrani,« povesta Nevenka in Roman.
Franci Jazbec bi za konec dodal, da je »bolj kot videti, Kenijo vredno tudi opaziti. Opaziti različnost, lepoto pa tudi spreminjanje in neizogiben razvoj nekdanje zibelke človeštva ter ujeti trenutke, ki vedno pustijo dragocen spomin in željo po vrnitvi.« 

ANEKDOTA

Ko se je popotnik Zvone Šeruga peljal prek puščave, se mu je nenadoma pokvaril motor (kriva je bila sklopka). Naslednjega dne je naletel na kamion, na katerega je smel naložiti svojega jeklenega konjička. Ravno ko se je lotil tega težkega opravila, se je okoli njega kar naenkrat zgrnila cela vas domačinov, ki so mu želeli pomagati, a seveda ne zastonj. Kmalu je ugotovil, da tako ne bo šlo več naprej, zato je izbral le nekaj mladih fantov, da so mu pomagali, in jih kasneje tudi poplačal. Zgodba bi se srečno končala, če se ne bi naslednjega dne, potem ko se je (denarno) zahvalil kamionarju, v naslednji vasi vsa stvar še enkrat ponovila, ko je bilo treba motor seveda še odložiti ... Nič kaj poceni poslovanje, z nasmehom pravi Šeruga.

Fotografije: Erik Mihelj, Nevenka Lepenik in Roman Biondič.