JAPONSKA

SIMONA JAZBINŠEK

Dežela vzhajajočega sonca in poslovnih priložnosti

DOBRO JE VEDETI
Kjer se prepletata tradicija in moderno
Skupinsko delo je recept za uspeh

POSLOVNI BONTON
Brez kravate ne gre
Z vizitko in darilom do posla
Urejeni poslovni sestanki
Malo za šalo, malo zares 

DOBRO JE VEDETI 

Azijska država, katere ime dobesedno pomeni »izvir sonca« in ki leži na verigi tisočerih otokov med Pacifiškim oceanom in Japonskim morjem, je po odprtju svojih meja postala svetovna ekonomska velesila. S 127 milijoni prebivalcev, med katerimi je le odstotek ljudi tujih narodnosti, in s površino, ki je enaka Nemčiji in Švici skupaj, spada med največje in najbolj razvite države na svetu. Čeprav se zdi zaradi svoje geografske lege precej izolirana, ji je z obvladovanjem visoke tehnologije ter močnega sodelovanja vlade in industrije uspelo zagotoviti takšen obseg bruto domačega proizvoda, da jo poznamo kot drugo najbogatejšo državo na svetu. Zanimivo je, da tam deluje več kot polovica vseh delovnih robotov na svetu, vsako leto pa diplomira dvakrat več inženirjev kot v ZDA. Zanimivo je, da tam deluje več kot polovica vseh delovnih robotov na svetu, vsako leto pa diplomira dvakrat več inženirjev kot v ZDA.Seveda pa so eden izmed razlogov za njen dober ekonomski položaj tudi delovne navade Japoncev, ki zaradi hribovite vulkanske pokrajine večinoma živijo na gosto poseljenih območjih, kar zahteva sobivanje in medsebojno spoštovanje. Tri četrtine vseh prebivalcev živi v mestih, zato ni presenetljivo, da jih ima kar precej več kot milijonsko populacijo, med njimi pa z 12 milijoni prebivalcev izstopa prestolnica Tokio. To mesto je polno neonskih luči in je eno najdražjih na svetu. Država je razdeljena na osem regij in 47 prefektur, vendar prihaja v zadnjem času do poskusov povezovanj mest, s čimer bi se zmanjšali administrativni stroški. Ti znašajo namreč zajetno količino jenov, japonske denarne enote, ki že več desetletij velja za priljubljeno valuto vlagateljev.

Zaradi stičišč oceanskih in kontinentalnih plošč je veliko vulkanov in potresov, imajo pa tudi precej termalnih vrelcev. Ti omogočajo namakanje v vroči termalni vodi, ki prihaja iz razpok vulkanskih kamnin, kar je na Japonskem nepogrešljiv tradicionalen obred. V preteklosti je bilo v navadi tudi čaščenje cesarja, ki je sicer še danes najvišji poglavar, vendar le še kot simbol državne enotnosti in reprezentančni predstavnik, saj je Japonska že več kot pol stoletja ustavna monarhija z dvodomnim parlamentom, na čelu katerega je premier. V zadnjih desetletjih je doživela pravi gospodarski razcvet, zato spada med vodilne svetovne industrijske in trgovske velesile, hkrati pa je tudi pomembna ribiška država.

Kjer se prepletata tradicija in moderno
Čeprav je tam zelo prisotna tradicija, se le-ta močno prepleta z modernim. Zato je podoba mesta z visokimi stolpnicami na eni strani ter templji in svetišči na drugi povsem vsakdanja. Podobno je tudi na ulicah, kjer so nekateri oblečeni v tradicionalna kimona, drugi pa po zadnjih svetovnih modnih smernicah. Zato tudi lahko izbirate med številnimi zahodnimi restavracijami in tradicionalnimi japonskimi, ki ponujajo predvsem tofu, riž, morske jedi in suši, ki je najbolj priljubljena japonska jed tako na Japonskem, kjer jo po navadi jedo ob posebnih priložnostih, kot tudi zunaj svoje domovine. To je tudi dežela z bogato zgodovino ter kulturo samurajev in gejš, oblečenih v tradicionalna kimona, japonskih vrtov, risank anime, kopeli in karaok v številnih barih ne le na Japonskem, ampak tudi drugje v Aziji.

Uradni jezik v otoški azijski državi je japonščina, številni domačini pa razumejo angleško, saj se tega jezika učijo v javnih in zasebnih šolah. Večja težava za tujce je lahko pisava, saj Japonci uporabljajo kar štiri različne pisave: kitajske pismenke kanji, zlogovni pisavi hiragana in katakana ter latinične črke rōmaji. Zato je za vzpostavitev osebnih stikov dobro poznati nekaj uporabnih fraz, pomaga pa tudi potrpežljivost.

Te se je potrebno čim prej navaditi tudi glede prevoza, še posebej če na Japonskem najamete svoje vozilo. Za to je treba pridobiti mednarodno vozniško dovoljenje s prevodom v japonščino. Koristno je vedeti, da se na Japonskem vozijo po levi strani. Kdor tega ni vajen, naj raje uporablja vlake, tako kot večina tamkajšnjih prebivalcev.Koristno je vedeti tudi, da se na Japonskem vozijo po levi strani. Kdor tega ni vajen, naj raje uporablja vlake, tako kot večina tamkajšnjih prebivalcev, zaradi česar prihaja v jutranjih in večernih konicah sicer do gneče, vendar je to še vedno najhitrejši, najcenejši in najvarnejši način prevoza. Zmedo v nadzemski in podzemski železnici lahko povzroči le prestopanje, zaradi česar je pravo vozovnico treba hraniti do končne postaje, saj tako nakup kot tudi kontrola potekata avtomatsko.

Skupinsko delo je recept za uspeh
Po mnenju sogovornika, ki je na Japonskem preživel več kot desetletje in bil dejaven na poslovnem in diplomatskem področju, je v zadnjem času zaradi pospešene urbanizacije, ki pomeni nove vzorce obnašanja v vseh porah družbe, predvsem med mladimi opaziti vedno večjo nenaklonjenost poročanju in ustvarjanju družine, kar povzroča tudi hitro staranje celotne družbe, ki je sicer znana po eni najvišjih pričakovanih življenjskih dob na svetu (več kot 81 let). S tem je povezano tudi uveljavljanje žensk v poslovnem svetu, saj je še do pred kratkim veljalo, da so bila dekleta zaposlena le do poroke, nato pa so z otroki ostala doma. To se je spremenilo, vendar pa se s problemom že ukvarjajo demografi in vladni strokovnjaki, saj naj bi se po nekaterih statističnih izračunih japonska populacija v manj kot sto letih razpolovila.

Večina prebivalcev je šintoistov in budistov hkrati in ravno ta dvojnost v religiji po mnenju sogovornika omejuje njeno radikalno vlogo, saj nima večjega vpliva. Običaj, da se upoštevajo starejši, ki se jim izkazuje spoštovanje in poslušnost, pa deloma izvira iz konfucianistične tradicije. Za uspešno podjetje na Japonskem je poleg približno desetih milijonov jenov potrebna tudi volja za delo v skupini. Ta ima v celotnem japonskem načinu življenja veliko vlogo, vselej prednost pred individualizmom, saj po njihovem le skupinsko delo prinaša rezultate, obenem pa je pomembna še hierarhija. Kljub temu se tudi najvišji vodilni odločajo na podlagi soglasja s podrejenimi, s tem pa se ohranja notranja harmonija v skupini. Tudi odnos do dela je poseben, saj je pogosto veljalo, da Japonci po navadi delajo veliko več, kot morajo, da vrata podjetja nikoli niso zaprta ob koncu delovnega časa in da v povprečju izkoristijo manj kot deset dni osebnega letnega dopusta. Sogovornik pravi, da je treba upoštevati tudi korporativne dopuste maja in avgusta ter veliko število praznikov, kar kompenzira individualni dopust. Delovni čas je odvisen tudi od položaja v podjetju - višji položaj pomeni daljši delovnik. A tudi ko je delo opravljeno, zaposleni ne hitijo na hitre vlake, ki jih večinoma pripeljejo domov, temveč se skupaj s šefi zabavajo ob različnih igrah, karaokah ali pijači. Ko je delo opravljeno, zaposleni ne hitijo na hitre vlake, ki jih večinoma pripeljejo domov, temveč se skupaj s šefi zabavajo ob različnih igrah, karaokah ali pijači.To deluje kot mehanizem za sproščanje frustracij. Toda čeprav podjetja pogosto ne poznajo medsebojne borbe zaposlenih za položaje in zaposlujejo ljudi za celotno življenjsko obdobje, so velika predanost delu, nenehno rotiranje zaposlenih na delovnih mestih, ki omogoča razumevanje podjetja kot celote in poznavanje podrobnosti različnih služb ter dolgoletno izobraževanje, ki onemogoča napredovanja na višje položaje, vzrok stresov in celo primerov smrti, t. i. karoshi.

POSLOVNI BONTON

Brez kravate ne gre
V poslovnem okolju so moški večinoma oblečeni v temne obleke z barvno usklajenimi kravatami in črnimi kovčki. Poslovneži, ki poslujejo s tujimi podjetji, so zelo dojemljivi za nove svetovne tokove, zato posebnih pravil glede oblačenja tudi za ženske, ki se vedno bolj uveljavljajo v japonskem poslovnem svetu, ni. Sogovornik je opozoril le na kravato, ki je nujna oprava med moškimi poslovneži. Tudi navada, da si v nekaterih japonskih restavracijah in hišah sezuvajo čevlje, ne zahteva posebne priprave. Glede na to, da japonski poslovneži ne pričakujejo, da se jim poskušajo tuji poslovni partnerji približati tako, da se oblečejo v kimono, ni treba paziti, da je leva stran kimona ovita preko desne, saj v nasprotnem primeru simbolizira smrt.

Priporočljivo pa je izogibanje kazanju s prstom, pretirani obrazni mimiki, kretnjam, brisanju nosa v javnosti, dotikanju in prekinjanju tišine sredi poslovnega sestanka, saj le-ta pogosto pomeni, da japonski poslovni partner sprejema odločitve. Japonci se največkrat zabavajo v restavracijah po službi, kjer je vljudno pustiti, da naročijo in plačajo kosilo, pogosto pa se zabavajo tudi na karaokah, kjer imajo tudi tuji partnerji možnost, da  predstavijo svoje pevske sposobnosti.

Z vizitko in darilom do posla
Japonska je po mnenju sogovornika, ki jo je med svojim dolgoletnim bivanjem dobro spoznal, izrazito potrošniška družba. To se kaže tudi v darilih, čeprav je pozornost bolj kot darilu samemu namenjena obredu oziroma načinu, kako je darilo izročeno. Obdarovanje je zelo pomembno simbolno in tradicionalno dejanje, zato obstajajo številna pravila, kako najprimerneje izraziti hvaležnost in spoštovanje. Pogosto se darilo izroči že na prvem poslovnem srečanju, saj se s tem izkaže želja po dolgem sodelovanju. Darilo mora biti vedno v darilni škatli in ovito v darilni papir, pentlje pa ponavadi ne uporabijo. Čeprav je v virih pogosto navedeno, da se je treba izogibati darilom, sestavljenim iz lihih ali štirih delov, darilom rdeče barve ali karticam, napisanim z rdečim črnilom, saj naj bi bila ta barva povezana s pogrebom, sogovornik pravi, da sam nikoli ni doživel, da bi temu pripisovali omenjene konotacije. Je pa značilno, da se darilo daje in sprejema z obema rokama, ponavadi ob koncu srečanja, pred tem pa se gostitelju namigne, da bo prejel darilo, saj presenečenja pogosto niso zaželena. Japonci darilo navadno enkrat ali dvakrat zavrnejo, preden ga sprejmejo, tudi potem pa ga ne odprejo v vaši prisotnosti.Kljub temu Japonci darilo navadno enkrat ali dvakrat zavrnejo, preden ga sprejmejo, tudi potem pa ga ne odprejo v vaši prisotnosti. Čeprav je sama gesta pomembnejša kot darilo, so japonski poslovni partnerji veseli kakovostne hrane in pijače, na primer kakovostnega viskija in vina, primerne pa so tudi knjige in druga darila, ki izvirajo iz kulture tistega, ki obdaruje.

Za uspešno vzpostavljanje stikov so na Japonskem pomembne poslovne vizitke (meishi), ki naj bodo na eni strani napisane v japonskem, na drugi pa v angleškem jeziku. Poslovanje se lahko začne šele po njihovi izmenjavi. Tudi tu je pomemben način, in sicer da je vizitka izročena in sprejeta z obema rokama, rahlim poklonom ter obrnjena navzgor s stranjo, napisano v japonščini. Po prejetju je treba vizitko pozorno pregledati, vendar se nanjo ničesar ne piše in se je ne shrani takoj v žep ali denarnico, saj bi se s tem lahko ustvaril videz nespoštovanja. Na njej morajo biti le pomembne informacije in kontakti, saj ne gre za dekorativno vizitko, dobro pa je, da je standardnih dimenzij, da se lahko shrani v album za vizitke. Med večdnevnim obiskom se jih lahko razdeli tudi več kot petdeset, zato jih je treba imeti dovolj, da jih ne zmanjka. Čeprav se ob srečanjih ljudi naslavlja s priimkom, ki se jim doda besedo san, sogovornik pravi, da tega japonski poslovneži od tujih poslovnih partnerjev ne pričakujejo, zato se lahko s tem precej osmešiš. Podobno je s priklanjanjem, saj se danes tudi na Japonskem vedno bolj uveljavlja rokovanje brez priklona, vendar je le-to nekoliko mehkejše z nekaj ali nič očesnega stika. Kljub temu se je treba zavedati, da se lahko s poznavanjem in spoštljivim odnosom do japonskih navad nanje naredi dober vtis, še preden se poslovni pogovori začnejo. 

Urejeni poslovni sestanki
Tako poslovni sestanki kot tudi kosila trajajo ponavadi približno eno uro, večerje in zabave po koncu delovnega dne pa so omejene z zadnjimi odhodi vlakov. Vendar pa so lahko glede na sogovornikove izkušnje sestanki tudi zelo dolgi, saj Japonci radi preverijo, s kakšnim človekom imajo opravka. Sedežni red je odvisen od položajev prisotnih, zato le-ti počakajo, da jih napotijo na ustrezno, vnaprej določeno mesto. V poslovanju z Japonci lahko traja precej časa, da se ustvari zaupanje, zato se partnerji praviloma srečajo večkrat, tudi v času kosila, ki je najpogosteje med dvanajsto in trinajsto uro. Med kosilom se alkohol praviloma ne pije, zvečer pa je druženje bolj sproščeno. Partnerji se tako bolj spoznajo, vzpostavijo se osebni stiki, ki pomagajo prebiti kulturno prepreko. Redkeje se zgodi, da Japonci gosta povabijo na svoj dom, saj se mora prej vzpostaviti trdno zaupanje, kljub temu pa je dobro vedeti, da se pred vstopom v hišo sezuje čevlje in da se v hišnih copatih ne vstopa v toaletne prostore, saj zanje uporabljajo posebne copate, ki so ponavadi pripravljeni pred vrati teh prostorov in s katerimi se ne hodi drugje po hiši. Poslovni obiski potekajo ob desetih dopoldne ali po trinajsti oziroma po štirinajsti uri, nikoli pa ne ob pol dvanajstih ali celo opoldne, razen če se sestanete ob kosilu. Enako velja tudi za sestanke v času večerje. V nekaterih restavracijah se sedi na tleh in pri jedi uporablja palčke; tako je predvsem v tradicionalnih japonskih restavracijah. Čeprav se ponavadi jedo morske jedi, poslovneži prej vprašajo, kaj bo kdo jedel, nato pa se skupaj s partnerji odločijo za naročilo.

Vljudnost v odnosih se kaže tudi ob prihodih na sestanke. Sogovornik pravi, da so Japonci vedno točni, tako da se opravičujejo tudi, če pridejo prezgodaj. Poslovni sestanek je ritual, ki zahteva agenta, zaključki pa se lahko kljub temu, da odločnost pogosto ni odlika japonskih poslovnežev, predlagajo le, če se že pred srečanjem izmenjajo vse informacije. Japonci so vedno točni, tako da se opravičujejo tudi, če pridejo prezgodaj.Ker imajo Japonci več dela prostih dni, se je treba pozanimati, kdaj so podjetja in uradi zaprti. Čeprav je veljalo, da Japonci malo izkoriščajo osebni dopust, se na Daljni Vzhod k poslovnim partnerjem gotovo ne odpravljajte okrog novega leta, saj je to zanje najpomembnejši čas družinskega dopusta, ko se srečujejo s sorodniki in obiskujejo templje.

Malo za šalo, malo zares
Na Japonskem obstajajo nekatere vraže, ki naj bi prinašale nesrečo. Tako lahko spanje po kosilu človeka spremeni v kravo, spanje proti severu pa ni priporočljivo, saj so tako pokopana trupla. Znano je tudi, da je treba skriti palec, ko mimo pripelje pogrebni avto, ponoči pa se ne sme žvižgati, da vas med spanjem ne obišče kača. Da vse le ni iz trte izvito, dokazujejo nekateri hoteli in bolnišnice, kjer je soba štiri zaradi nesreče, ki jo prinaša podobnost med njeno izgovorjavo in izgovorjavo besede smrt, pogosto izpuščena.

ANEKDOTA

Jaka Jakopič, profesionalni nogometaš, ki trenutno igra na Japonskem, je opisal svoj prvi stik z daljno državo na letališču v Osaki. Po večurnem letu je najprej poiskal javno stranišče in ugotovil, da se precej razlikuje od tistih, ki smo jih vajeni v Evropi. Straniščna školjka je namreč ogrevana, pri čemer si lahko vsak sam uravnava toploto. Za preganjanje dolgčasa lahko obenem posluša različne zvoke (ptic, dežja, slapu), na koncu pa si s pritiskom na gumb omogoči še umivanje in sušenje. Zato presenečeni nepoznavalec takšnega razkošja javnih stranišč vsaj prvič potrebuje tudi malo drznosti.

Fotografije: Matej in Maja Anko, Jaka Jakopič.