BURUNDI

 
URŠKA PURG

Zeleni afriški malček potenciala in neizkoriščenosti

DOBRO JE VEDETI
Afriški »haloški« biser, z bananinimi vinogradi in večno pomladjo
Mmmm ... po kavi zadiši
Bobnanje - izraz svetosti, moči in spoštovanja

POSLOVNI BONTON
Nastavimo ure na afriški čas
Pogodba je sklenjena, sedaj pa samo še ... nazaj na točko, kjer smo bili na začetku
Vse, samo kritike ne

ANEKDOTA

DOBRO JE VEDETI

Republika Burundi glede na trenutno stanje v državi sicer težko zakrije sledi dolgih vojn in nesoglasij med Hutuji in Tutsiji, ki so se med seboj bojevali že od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Vse do leta 1993 pa je bil Burundi preplavljen z državljansko vojno, ki je zaprla vrata razvoju rodovitne države, obenem pa je povzročila pobeg intelektualcev ter ostalih, ki so imeli to možnost, iz države. Ta nenehno zelena afriška pikica pa je danes prepojena z željo po spravi in obnovi države ter prestrukturiranju vrednot, ki so pomembne za državljane, še posebej izobrazba in zaščita pred virusom HIV. Čaka jih še dolga pot in veliko dela, kljub temu pa je pestra, zanimiva in »drugačna«.

Afriški »haloški« biser z bananinimi vinogradi in večno pomladjo
Ljubka državica Burundi je le nekaj tisoč kvadratnih kilometrov večja od Slovenije (za natančnejšo predstavo ima nekoliko več kot 27 tisoč kvadratnih kilometrov površine), obenem pa je bogatejša od Slovenije za vsaj 6 milijonov prebivalcev. Če še naprej uporabimo primerjavo s Slovenijo, bi mu lahko rekli tudi afriški haloški biser, z bananinimi vinogradi, saj je pokrajina tako slikovito hribovita in obdana z zelenjem, da ob hitrem pogledu nanjo izjemno spominja na haloški vinorodni okoliš. Pokrajina je tako slikovito hribovita in obdana z zelenjem, da ob hitrem pogledu nanjo spominja na haloški vinorodni okoliš.Obenem pa se Burundi ponaša z enim samcatim letnim časom - pomladjo po naše. Pa dajmo šalo na stran. To je resnično majhna, že vzhodnoafriška ali pa še centralnoafriška (tukaj si namreč še nis(m)o na jasnem) pikica, ki meji na Demokratično republiko Kongo, Ruando in Tanzanijo. Varno je obdana s hribovjem, ki ga je občutno več kot pri nas, kljub temu da je njihov najvišji vrh visok »le« 2.670 metrov nadmorske višine. Je pa res, da je nižin malo in še te zavzemajo predvsem območje glavnega mesta Bujumbura, ki leži v neposredni bližini jezera Tanganika, ki predstavlja prometno povezavo s sosedom na severozahodu, Kongom, in sosedo na jugovzhodu, Tanzanijo. Ob samem jezeru je razvit tudi turizem, ki izgubi svojo vlogo, kakor hitro odnesemo pete stran od njegove bližine. Je pa res, da se to izboljšuje, saj je Burundi vsaj v turističnem smislu, če ne že tudi nasploh, država, ki je še precej odprta za razvoj kmetijstva in industrije ter ostalih panog, ki bi ojačale trenutno gospodarsko stanje.

Glede na lepoto Burundija, njegovo prelivajočo se rdečo zemljo v čudovite bananovce in na nekaterih predelih tudi mogočni tropski gozd, je turizem tukaj res v veliki meri zanemarjen, ali pa mu vsaj ne namenjajo tolikšnega poudarka, kot bi si ga zaslužil. Resnično je vse, kar je pomembnega, locirano in centrirano okrog glavnega mesta, ki pa predstavlja tudi pravo avtomobilsko zmešnjavo. V glavnem mestu je le en semafor, katerega žarnice so ukradli in je tako rekoč popolnoma nekoristen.Za ponazoritev tega naj služi dejstvo, da je v vsem mestu le en semafor, katerega žarnice so ukradli in je tako rekoč popolnoma nekoristen. Gotovo pa utrujeni bosopeti popotnik brez težav dobi prevoz v katerem od lokalnih mini avtobusov hecne oblike, namenjenih 19 potnikom, v katerega povsem samoumevno natrpajo vsaj 10 oseb več in še vso mogočo prtljago povrhu. Obenem pa za majhen denar brzijo po tamkajšnjih cestah in poteh, ki bi se tako rade imenovale, ter neovirano, tudi brez zavor, prestanejo policijski rutinski pregled, saj jim v sušni dobi delujejo brisalci.

To je dežela nepopisnega miru, naravnih lepot, lenobnih nilskih konjev, ki si jih je vredno ogledati, brezskrbnih, bosonogih in kratkohlačnih ljudi na eni strani in velike prometne zmede (vsaj gledano skozi slovenske oči) ter izjemnega kontrasta med drobno peščico bogatih in množico revnih prebivalcev. Z izjemo Bujumbure in Gitege, ki je drugo največje mesto, se v tej državi vstaja s svitom in lega k zasluženemu počitku z mrakom. Povečini Burundi še ni prepreden niti z elektriko niti z vodovodom, kar narekuje določen način življenja tamkajšnjim prebivalcem. Z izjemo največjih mest se večina prebivalstva ukvarja s kmetijstvom, ki je pravzaprav vpleteno v vsakdanjik ljudi in katerega osnovni pripomočki so motika in velik pleten koš, ki ga ljudje nosijo na glavah, na spletenih bananinih venčkih. Prav tako pa te ob sprehajanju po vaseh iz vsakega grma pozdravlja meketanje koz in kozic, ki pomenijo glavno vrsto pašne živine - poleg krav. Lahko bi rekli, da je vsa proizvodnja ekološka in tudi nasploh pretirano ne onesnažujejo Burundija z izpušnimi plini, saj je povečini glavno prevozno sredstvo kolo ali pa kar urne nožice.

Mmmm ... po kavi zadiši
V tej deželi večne pomladi, ki sicer pozna sušno dobo, prevladuje pridelovanje opojno dišečega napitka, kave, ki si jo privoščimo ob jutrih. Nabirajo jo v višje ležečih območjih, kar daje burundijski kavi še posebno kvaliteto, nato pa jo odkupijo v Bujumburi, kjer je locirana tovarna predelave kave Ocibu. Predelava kave je ena izmed najpomembnejših panog burundijske industrije - poleg pivovarne, ki pa je v lasti Nizozemcev. Tukaj gojijo kavne vrste arabica, ki se ji v kirundiju (uradni jezik Burundija) reče ikawa. To vrsto so v začetku tridesetih let minulega stoletja pripeljali Belgijci, saj je bil Burundi dolgo belgijska kolonija, obenem pa pridelovanje kave zdaj predstavlja glavno in skoraj edino industrijsko panogo. Posajenih imajo približno 25 milijonov kavnih dreves, kar pomeni zaposlitev za več kot 800 tisoč burundijskih družin.Posajenih imajo približno 25 milijonov kavnih dreves, kar pomeni zaposlitev za več kot 800 tisoč burundijskih družin, saj je pridelovanje kave delo kar vseh družinskih članov. Kava ocibu slovi kot ena izmed najboljših kav vrste arabica, ki izvirajo iz vzhodnih afriških regij, obenem pa sodi tudi med najboljše kave mild arabica na svetu. Glede na njeno kvaliteto ni prav nič presenetljivega, da so glavne države, v katere izvažajo burundijsko kavo, Belgija, Nemčija, Nizozemska, Švica, Avstralija, Japonska ter Združene države Amerike. Pri izvozu iz države sodelujejo s svojo sosedo Tanzanijo, ki ima neposreden dostop do Indijskega oceana, od koder kava nadaljuje svojo pot ciljnim državam naproti. Najuspešnejša in najbolj prodajana kava, ki prihaja iz tovarne Ocibu, je NGOMA Mild, ki je dobila ime po razpoznavnih burundijskih bobnih.

Drugače v tej močno rjavo-rdeči zemlji uspeva tudi imbidžumbu, kot ga imenujejo domačini, ali sladki krompir, avokado (iwoka), ki ga domačini jedo, kot bi mi jedli jabolka, ter že omenjene banane (ibitoka), ki v njihovi kulinariki nadomeščajo naš krompir in velikokrat predstavljajo osnovno hrano preprostemu prebivalstvu zraven fižola in koruze. Nenavadno je, da je kljub idealnim pogojem za vzgojo kakršnih koli rastlin še vedno ogromno ljudi tako revnih kot lačnih, saj naj bi tukaj zaradi ugodne klime raslo prav vse, kar se spomniš posaditi.

Bobnanje - izraz svetosti, moči in spoštovanja
V Afriki nasploh in še posebej v Burundiju pomenijo bobni nekaj svetega, poleg tega pa so še simbol rodovitnosti in prerojenja. Boben ngoma in slavni bobnarji predstavljajo moč burundijskega kralja. V času kraljestva je celo veljalo, da ni imel nihče pravice narediti ali naročiti bobna brez kraljeve vednosti. Tako je samo kralj lahko odobril izdelavo bobna, ki je bil potem njegova last in je zanj tudi plačal. Burundijski boben je narejen iz debla drevesa, za katerega pravijo, da pripravi bobne do govorjenja. Na oblikovano deblo nato napnejo posušeno kožo odraslega vola ali krave. V glavnem bobne tudi barvno okrasijo, nanje pa nato igrajo z lesenimi palicami.

Predstave burundijskih bobnarjev, ki so po pravilih oblečeni v ogrinjala v barvah zastave (rdeča, bela in zelena), so običajno del slovesnosti, kot so rojstva, pogrebi ali pa v preteklosti kronanje kralja (mwami), danes pa bobnajo tudi pri slavnostnih sprejemih. Nujne vrline, ki jih morajo imeti bobnarji, so moč, spretnost, gibčnost, živahnost in milina. Ob slovesnosti najprej vstopijo bobnarji z bobni na glavi, nato pa se v polkrogu zlivajo zvoki bobnov, kot bi poslušali bobnenje groma, petje ter ples bobnarjev, prepleten s premeti, stojami in drugimi spretnostmi, ki narekujejo ritem bobnanja. Njihova glasba izraža intenzivno in splošno veselje, ki se prenaša z očetov na sinove.

POSLOVNI BONTON

Po besedah direktorice prodaje v celjskem podjetju je poslovnost Burundijcev načeloma na isti ravni kot v Evropi. To je gotovo rezultat dejstva, da so tisti burundijski poslovneži, ki poslujejo izven države, že vajeni temeljnih značilnosti poslovanja v državah, s katerimi sodelujejo. Veliko pa se jih šola izven države, v zahodnem svetu, od koder tudi prevzamejo poslovne navade. Pogosto je možno priti do stikov in ponudb za poslovanje z burundijskimi poslovneži tudi prek posrednikov iz marsikaterih drugih držav, kjer so sami že poslovali z njimi. Gotovo je razveseljujoča novica za evropske managerje in poslovneže, da ni potrebno paziti na kakšno značilno burundijsko rokovanje, niti ni potrebno biti pozoren na kakšne posebne in formalne nazive. Čeprav je težko posploševati, Burundijci pogosto težko izgovorijo naša imena, kaj šele priimke.Čeprav je težko posploševati, Burundijci pogosto težko izgovorijo naša imena, kaj šele priimke, za nas pa velja ravno obratno, tako da je praksa pogosto ta, da se kličejo med seboj po lastnih imenih. Tudi kakšne posebne občutljivosti na kakšne geste, besede, kretnje ne kažejo pokazali. Gotovo pa burundijski poslovni svet ni okleščen in oropan vseh posebnosti.

Nastavimo ure na afriški čas
Zamujajo! In oni to imenujejo afriški čas (african time), kar si je moč približno predstavljati takole: če si dogovorjen ob določeni uri, se lahko prikažeš na mestu uro ali tudi dve kasneje (absolutno ne pred dogovorjenim časom), ker je promet tako ali tako nepredvidljiv in se zaradi zamud nasploh nihče ne razburja. Nihče ne posveča veliko pozornosti točnosti, zato je za tujce bolje, da zamujanje vzamejo v obzir.Nihče ne posveča veliko pozornosti točnosti, zato je za tujce bolje, da zamujanje vzamejo v obzir. Resnično deluje tako, kot bi v Burundiju ljudje narekovali času, in ne tako kot pri nas, ko čas narekuje nam. V tem oziru je torej priporočljiva določena mera tolerance do zamujanja in fleksibilnosti v urnikih. Če ne bo nekaj storjeno danes, bo pa jutri.

Pravila oblačenja evropskim managerjem ne bodo pomenila nikakršnih težav, saj je predstava poslovnega človeka sorodna naši: srajca, kravata in obleka. Je pa res, da se je priporočljivo pozanimati, če se morebiti posluje z burundijskimi poslovneži muslimanske pripadnosti. V tem primeru je dobro, če se ženske, ki so vključene v posel, oblečejo nekoliko manj izzivalno in bolj zakrito. To pomeni, da se opustijo kakšni veliki izrezi na bluzah in tudi kratka krila niso najbolj primerna. Vedno pa je dobrodošla urejenost, dostojnost in prijaznost.

Ker je torej velika verjetnost, da bodo poslovneži iz Burundija pripadniki islama, je s strani direktorice prodaje celjskega podjetja priporočljivo tudi obnašanje v skladu s tem. Tako je pomemben tudi izbor hrane v primeru, da smo mi gostitelji in vključimo poslovno kosilo, kar pri poslovanju z Burundijci ni slaba ideja. Zelo dobrodošla je izbira restavracij, kjer strežejo ribje jedi, saj jim svinjina ne bo po godu. Enako mero pazljivosti vključimo tudi pri postrežbi prigrizkov med samim poslovanjem. Pomembno je izogibanje mesnim izdelkom, drugače pa lahko pri izbiri hrane pustimo prosto pot domišljiji. Nina Ndaba, zaposlena v nevladni organizaciji v Bujumburi, pa opozarja na pazljivost tudi pri izboru pijač, saj je v Burundiju veliko muslimanov in tudi pripadnikov drugih ver, ki ne pijejo alkoholnih pijač. »Najlažje je, če se z ljudmi vnaprej že poznaš in veš, da pijejo. Potem ni nič narobe s pivom, oziroma z vinom,« pravi Nina Ndaba.

Podobna mera pazljivosti ni odveč tudi pri izbiri poslovnih daril. Darila sicer na začetku niso primerna, kasneje, ko pa posel dobro poteka in so odnosi s poslovnimi partnerji vzpostavljeni, pa z darili ni nič narobe. Vendar naj bodo darila simbolična, predstavljajo naj kakšno malenkost iz naše države. Pazljivost je pomembna pri izbiri vin in podobnih pijač za poslovno darilo. Važno je predvsem to, da se pozanimamo, s kom sklepamo posle in kakšne prehrambene navade ima ta oseba in navade glede pitja alkohola.Važno je predvsem to, da se pozanimamo, s kom sklepamo posle in kakšne prehrambene navade ima ta oseba in navade glede pitja alkohola. Vino je primerno darilo le tako, če smo res prepričani, da človek, ki ga želimo obdarovati, pije tudi alkoholne pijače. Podobno se moramo prepričati tudi, ali uživa svinjsko meso, če mu želimo podariti slavni kraški pršut.

V grobem bi lahko po mnenju Eloija Ndaba, ki je zaposlen na ameriški ambasadi v Bujumburi, govorili o treh vrstah poslovanja v Burundiju: sklepanje poslov z manjšimi podjetji, poslovanje z večjimi podjetji ter poslovanje z državo. Čeprav bi najprej pomislili, da je najbolj varno in zanesljivo poslovanje z državo, to ne drži. Ravno na državni ravni je največ počasnosti in birokracije. Za kakršne koli poslovne stike z državo je potreben ščepec diplomacije in predvsem veliko potrpežljivosti, kot pravi Eloi Ndaba. Še posebej se lahko zadeve zavlečejo v primeru menjave ministrov ali v primeru odsotnosti pristojnih oseb v državni službi za nedoločen čas. Zaradi podobnih razlogov se lahko tudi že sklenjene pogodbe in posli zamrznejo ali celo prekinejo. Vlada v Burundiju žal funkcionira pač tako, da postavlja svoje interese na prvo mesto.

Odnosi pri poslovanju z manjšimi in tudi večjimi podjetji potekajo na veliko bolj osebni ravni, veliko pa je odvisno tudi od tega, kakšne odnose se vzpostavi z burundijskimi poslovneži. Temu primerno poteka tudi nadaljnja komunikacija, gotovo pa se direktor burundijskega podjetja ne bo pogovarjal z drugim kot z direktorjem podjetja, s katerim želi skleniti pogodbo. Naslednja možnost je pogovarjanje z zastopniki. Še zmeraj pa ni izrazite striktnosti v hierarhiji, kdo govori s kom, in je to v veliki meri odvisno od odnosov, ki se med poslovanjem vzpostavijo. Pri sklepanju poslov je zmeraj potrebno povprašati po počutju družine in družinskih članov.Zagotovo pa je na prvem mestu priporočilo, da je pri sklepanju poslov zmeraj potrebno povprašati po počutju družine in družinskih članov. Zraven tega je skupna značilnost vseh, s katerimi bi morebiti kdajkoli poslovali iz Burundija, da morajo človeka, s katerim poslujejo, kar dobro ali pa vsaj čim bolje poznati, saj to izrazito izboljša nadaljnje dogovore, pogajanja ter sklepanja posla.

Pogodba je sklenjena, zdaj pa samo še ... nazaj na začetek
Poslovanje z afriškimi državami, kot pravi direktorica prodaje celjskega podjetja, naj bi vseeno spadalo pod države z najvišjo stopnjo tveganja, s čimer sta se strinjala tudi ostala sogovornika. To pomeni, da tudi sklenjena pogodba občasno nič ne pomeni, saj lahko posel obstoji. Torej ne moremo z gotovostjo govoriti o sklenjenem poslu, vse dokler ni denarja nakazanega na računu ali pa dokončno izvedene dogovorjene dejavnosti. Pri sklepanju poslovne pogodbe niti največ pozornosti ni premalo, saj se preveč rado zna zgoditi, da je pogodba napak razumljena, ali pa se je preprosto ne upošteva. Kljub izjemam naj bi bilo izkoriščanje v Burundiju redna praksa.

Pogodba mora biti ekstremno natančna in zagotoviti je potrebno, da obe strani natančno razumeta svoje odgovornosti. Posel v Burundiju žal ni vedno najbolj etičen in po besedah Nine Ndaba so podkupnine sestavni del poslovanja. Vseeno pa se da veliko težavam izogniti z natančno pogodbo. Za investitorja ali za partnerja je namreč ta nujna, da se posel uspešno izpelje. Iz tega stališča je nadvse pomembno, da se do potankosti razume, kdo ima kakšne odgovornosti, in da je vse to tudi zapisano črno na belem ter opremljeno s podpisi obeh strani.

Vse, samo kritike ne
Kljub temu, da morajo biti pogodbe izjemno natančne, pa je s poslovnimi kritikami in kritikami nasploh druga pesem. Pri podajanju kritike je potrebno biti izjemno pazljiv, ker je Burundijci ne jemljejo resno ali pa je ne prenesejo dobro.Pri podajanju kritike je potrebno biti izjemno pazljiv, ker je Burundijci ne jemljejo resno ali pa je ne prenesejo dobro. Ni toliko težava v tem, da kritika ni dobro sprejeta, ampak bolj v tem, kako se kritiko predstavi. Določene kulturne razlike med Slovenci in Burundijci se torej pokažejo tudi v komunikaciji. Pri nas smo že nekoliko navajeni na to, da se izražamo konkretno, jasno in smo na konstruktivne kritike navajeni in jih sprejmemo (tako vsaj naj bi bilo), v Burundiju pa je treba delati z ljudmi v rokavicah. Nikakor ni priporočljivo povedati vam motečih reči na način, kot bi ga ubrali, če bi poslovali ali se pogajali s slovenskimi managerji. Kritiko burundijskim poslovnežem je potrebno podati po velikih ovinkih, z omenjanjem veliko dobrih stvari, ki jih delajo, in omiljeno predstavitvijo problema.

ANEKDOTA

Burundijci imajo izjemno zanimiv odnos do denarja. Kdor je vsaj enkrat v življenju držal v rokah burundijske franke, to zagotovo ve. Ne samo, da za 10 evrov dobimo v roke cel šop burundijskih frankov, povrhu vsega so ti po večini tako zveriženi, umazani, oglodani, raztrgani in utrujeni, da skorajda ni moč več prepoznati, kaj naj bi na njih pisalo. Nosijo jih namreč prav povsod, mečkajo jih po rokah, shranjujejo jih večinoma nekje v svojih domovih, ki so vsaj izven glavnega mesta narejeni iz zidakov, zbitih iz posušenega blata, njihova notranjost domov pa je zelo skromno opremljena, tako da se denar zna valjati tudi po tleh. Vsemu temu se izognemo le, če imamo izjemno srečo in se med kupom zdelanih denarcev najde tudi kak nov, še ne uporabljen bankovec, za kar pa se možnost manjša, ko se oddaljujemo od Bujumbure.

Fotograije: Urška Purg in Marko Kunšič.