|
Medkulturni vodnik
Spletni poslovni priročnik za srečanja s tujimi ljudmi in navadami
|
|
|
ZDENKA HAUSCHILD Pogajanja ob vodki
DOBRO JE VEDETI DOBRO JE VEDETIBelorusija je dežela v vzhodni Evropi, ki meji na Poljsko, Litvo, Latvijo, Rusijo in Ukrajino. Je bivša republika Sovjetske zveze in je samostojna država od julija 1991. Njeno glavno mesto je Minsk. S trdo roko ji od leta 1994 vlada predsednik Aleksander Lukašenko. Večinski prebivalci so Belorusi, ostali so Ukrajinci, Poljaki in Rusi. Čeprav je slednjih le dvanajst odstotkov, je vsaj v mestih ruščina glavni občevalni jezik. Uradna jezika republike sta beloruščina in ruščina. Zanimiv je podatek, da je predsednik Lukašenko v času svojega vladanja samo dvakrat spregovoril v materinem jeziku.Predsednik Lukašenko je v času svojega vladanja samo dvakrat spregovoril v materinem jeziku. Sicer pa je beloruski jezik skozi stoletja občutil različne vplive. Pravoslavna cerkev je zagovarjala uporabo cirilice, katoliška pa je pod vplivom poljščine uvajala latinski pravopis, ki je znan pod imenom lacinka. Prevladala je cirilica, zapise v latinici najdemo na internetu ali v enem najstarejših beloruskih časopisov, Naši Nivi. Tatari muslimanske vere, ki so prevzeli beloruski jezik, so za zapis korana v beloruščini uporabljali celo arabsko pisavo. Veliko ljudi je ateistov, med religijami prevladuje pravoslavna, sledita ji uniatska in rimokatoliška. Dežela svojega imena ni dobila zaradi belih brez, kot bi si morda mislili. Tatari, ki so zavojevali Rusijo, si tega ozemlja niso nikoli podredili, zato si njegovi prebivalci lastijo privilegij čistosti; so »beli« - Belorusi.
Dežela naših prednikov Zapeljeva se na deželo, proti jugozahodu, kjer je bilo do druge svetovne vojne poljsko vojvodstvo Nowogródek. V vasi Mir stoji grad iz dvanajstega stoletja, obnovljen z Unescovo pomočjo. Pokrajina je urejena in otožna, taki so tudi ljudje. V Polesju začutiva skupno slovansko dušo. V Brestu spoznava odsotnost pravne države. Na robu mesta naju ustavita policaja zaradi prekoračitve hitrosti. Eden nadzira okolico, drugi pa naju najprej prestraši s hudo kaznijo v obliki plačila in odvzemom vozniškega dovoljenja, kar bi lahko pomenilo večdnevno moledovanje pred uradniškimi okenci v mestu. Na srečo moj prijatelj govori rusko. Razume namig, ko policaj vpraša: »Kaj naj pa zdaj naredim z vama?« Predlaga mu, da kar takoj plačava 35 evrov in policaj se strinja. Brez potrdila vzame denar in na koncu smo zadovoljni vsi - policaja zaslužita dober del mesečne plače, midva pa se odpeljeva naprej. Veljavnost najine vize je štiri dni. Brez nje in hotelske rezervacije ali osebne garancije domačina vstop v deželo ni možen. Bivanje je časovno omejeno; ko zapustiš hotel, moraš zapustiti tudi državo.Bivanje je časovno omejeno; ko zapustiš hotel, moraš zapustiti tudi državo. Vstop in izstop sta povezana z mučno birokratsko proceduro in plačevanjem večkratnih taks v približni vrednosti petih dolarjev. Za primerjavo - za prehod iz Ukrajine v Belorusijo sva na ukrajinski strani porabila slabe pol ure, na beloruski pa debeli dve uri. Rada bi si ogledala še Vicebsk s slikarsko šolo Kazimirja Maleviča in gledališki festival Slovanski bazar, vendar naju čas priganja. POSLOVNI BONTON
Pogajanja
Vodka, zdravice, posli
Ko se obe strani že poznata, navadno je to drugi večer, in so pogovori že v teku, je vrstni red nazdravljanja malo drugačen. Po običajnem prvem in drugem »do dna« je tretji dvig kozarčka poklon damam oziroma soprogam, če so prisotne. Njim postrežejo vino, ki ga lahko počasi srkajo. Če jih ni, pa ni nič hudega - vlogo lahko odigrajo tudi mame poslovnežev. Vsebina zdravice je nekako taka: »Daj bog zdravja njemu (tu omenijo ime gostujočega poslovneža), da me bo sprejel zdrav in čil, da bova lahko posel pripeljala do kraja.« Če kozarci niso prazni na mah, je to huda žalitev, ki si jo razlagajo z neiskrenostjo in posledično z neresnostjo pogajalca. Priznati je treba, da protokol omogoča blaženje teh nazdravljanj. Vedno postrežejo zraven male grižljajčke hrane. To so lahko kisle kumarice, sadje, paradižnik ali peteršilj. Pozabite na naše obložene kruhke. Ceremonija se nadaljuje za mizo (за столя). Ko se pogajalci končno posedejo, pride na vrsto konkretna hrana. Začne se s solato, ki ji sledita juha in glavna jed. Pri mericah Belorusi niso skopuški. Kozarčki vsebujejo 100 gramov ali 2 decilitra opojne tekočine. Bolje rečeno, tolikšni so bili do pred kratkim, zdaj pa je običajna merica 50 gramov ali 1 deciliter. »Česa?« boste vprašali. Vodke, kajpak! V večini primerov. Ponuditi vino bi bilo neresno in pravi pogajalci ga ne bi nagnili za živo (trezno) glavo - čeprav se tudi tu pravila počasi spreminjajo. Po običajnem prvem in drugem »do dna« je tretji dvig kozarčka poklon damam oziroma soprogam, če so prisotne.Mladi poslovneži, ki prihajajo na plan, želijo biti podobni zahodnjakom, zato se pogosto zgodi, da nazdravijo z vinom ali pa celo odklanjajo alkohol. Dvig osebnega standarda jim omogoča kupovati uvožena vina iz zahodne Evrope, tudi okus jim je všeč. Njihov moto počasi postaja »Nimam časa, da bi se treznil, zato ne pijem.« Ženske so iz ceremonije sicer izvzete, se pa v zadnjem času pojavljajo kot prevajalke, za katere pravila nazdravljanja ne veljajo. Tu je treba reči, da je njihovo delo zelo cenjeno in zaželeno, prevajanje pa iskano in dobro plačano. Celo tako, da jih omenijo pri tretjem ali četrtem tostu z besedami »Za našo krasno prevajalko.« Mlade ženske na veliko študirajo, da bi se lahko kasneje zaposlile kot prevajalke ali na primer računovodkinje, najti pa jih je tudi v gostinstvu in turizmu (veliko mladih ljudi odhaja iz Minska na začasno delo v Moskvo), kot povsod na vzhodu Evrope pa ženske zanima predvsem, kako postati in ostati lepa. Lepota je njihov osnovni kapital, cilj pa poročiti bogatega ali vsaj uspešnega moškega. Zanj so pripravljene narediti vse, če je tujec, toliko bolje. V zakonu pa se sprostijo in prevzamejo vlogo dame in žene. Odnos moški - ženska je še vedno tradicionalen, čeprav so po zakonu izenačeni. Tu izobrazba ni pomembna.
Poslovna darila: komunikacija ali podkupnina Medsebojno obdarovanje je v stikih z beloruskimi poslovneži obvezno; če nič drugega, moramo podariti vsaj kakšno malenkost. Umetniško oblikovani unikatni obrtni izdelki so sicer hvaležno področje zajemanja idej, v praksi pa se izkaže, da imajo Belorusi najraje značke oziroma različne drobne spominke, spominske kovance in podobno. Tudi gospod Ajeti jih je prejel kar nekaj. Ponavadi so ti shranjeni v ličnih lesenih šatuljah. Omenil je, da se ženskam vedno podarja rože in če gostujoči poslovnež ve, da je njegov sogovornik poročen, bo za njegovo ženo obvezno prinesel šopek. Cvetje je naprodaj povsod, tudi na ulicah velemesta, kot je Minsk. Osrečujoče so še bonboniere, ki niso prepovedane kot darilo močnejšemu spolu. Nasprotno, prav sladkosnedi so. Zelo zaželeno je seveda žganje in čedalje bolj buteljke vina. Cenijo našo viljamovko s hruško v steklenici, ki je odličen razpoznavni znak vsega, za kar si želimo, da bi samo govorilo »Made in Slovenia« Cenijo našo viljamovko s hruško v steklenici, ki je odličen razpoznavni znak vsega, za kar si želimo, da bi samo govorilo »Made in Slovenia«.(kot navaja Janez Bogataj v svoji knjigi). Zato je treba paziti, da se ne podari ponaredka, kot so si privoščili Italijani, ki so goljufali tako, da so steklenici odrezali dno, vstavili zrelo hruško, jo zalili z žganjem, nato pa steklenico skoraj nevidno zalepili nazaj. Belorusi so to dokaj hitro ugotovili. Sami vodko podarjajo v sto izvedbah in v različnih luksuznih embalažah in tudi oni se že zavedajo, da je videz darila ključnega pomena. Domač proizvod so tudi čokolade, ki so vse višje na lestvici dobrot, vsebovati morajo vsaj 60 odstotkov kakavovih delcev. Taka črna čokolada se že pojavlja kot prigrizek pri zdravicah. Na skupnih sprejemih so darila bolj ali manj predvidljiva in javna, ko pa se sogovornika pogajata na štiri oči, je lahko tudi drugače, kar pomeni, da se lahko »dogovorita« oziroma si zaupata želje. V Sloveniji so se v preteklosti sklepali posli tudi prek razširjenih obiskov poslovnežev, ki so pripeljali s seboj še družine ali vsaj soproge. Te so si v času pogovorov, ki so lahko trajali tudi kak teden ali več, privoščile počitnice, nakupovanje in spoznavanje naše dežele. Ta navada je bila ustaljena zlasti pri državnih podjetjih. V Belorusiji sicer obstajajo privatna svetovalna in off-shore podjetja s sedežem na Cipru ali Liechtensteinu, katerih lastniki poslujejo po zahodnih navadah, ker pa je Belorusija centralizirana država, kjer nobenega posla ni mogoče skleniti brez soglasja vsaj desetih državnih uradnikov, lahko še vedno govorimo predvsem o državnih podjetjih. Vsa beloruska podjetja, s katerimi sodelujejo naši poslovneži, imajo sedež v Minsku. V državi je sicer prisotna grda kombinacija socializma in kapitalizma. Po eni strani so cene osnovnih živil subvencionirane - tako kot cene stanovanj. Navaden državljan ima s svojo plačo zagotovljen kruh in mleko, nihče ne trpi lakote. Nihče ni uradno nezaposlen. Po drugi strani pa je v prestolnici nešteto kazinojev in nočnih lokalov. Trguje se z Rusijo, zlasti z Moskvo, ki se v ničemer ne razlikuje od zahodnih velemest. Veliko je davčnih utaj, dvojnega fakturiranja in goljufij pri carinjenju. Gospod Ajeti imenuje to obdobje, ko državni aparat ni sposoben opravljati funkcij pravne države, »zlatih pet minut Belorusije«. S ponaredki se srečujemo na vsakem koraku, nič ni izvzeto, celo hrana ne. Mladi poslovneži najbolj cenijo ure rolex, ker pa nimajo vsi denarja za originale, so dobre tudi kopije. Odkar so opazili, da ruski predsednik nosi uro na desnici, so to navado prevzeli še poslovneži.Odkar so opazili, da ruski predsednik nosi uro na desnici, so to navado prevzeli še oni. Sicer pa zdaj prihajajo v modo ure znamke breitling.
Ko pogovor steče zares
Ko sem svojega sogovornika povprašala po pomenu zunanjega videza, mi je povedal, da poslovneži (zlasti mladi) dajo veliko na zunanji izgled. Vso temačno preteklost želijo z obleko vreči čez ramo. Armani in Dior sta zelo zaželeni imeni oblikovalcev in ko Minščani potujejo na pogovore na zahod, v tamkajšnjih butikih obilno posegajo prav po njihovih znamkah. Poslovneži iz drugih delov Belorusije pa odhajajo po nakupih v Moskvo. S seboj vzamejo ljubice in tudi za njih so pripravljeni širokogrudno odpreti denarnice. Trgovci že ob prihodu natančno vedo, s kakšnimi kupci imajo opravka. Sicer pa eni in drugi radi letujejo v Turčiji, Parizu in Londonu. Pri izmenjavi poslovne vizitke je pomembno vedeti, da jo Belorusi, kot povsod na vzhodu, sprejmejo z obema rokama in si jo takoj podrobno ogledajo. Enako pričakujejo tudi od tujcev, za žalitev velja, vzeti jo z eno roko.
ANEKDOTA Fotografije: Miran Gorenec in Zdenka Hauschild. |
Vstop do članskih strani
|
BELORUSIJA
Od razpada Sovjetske zveze naprej se njeni deli hitro spreminjajo. V zadnjih enajstih letih, odkar se Ajeti ukvarja s tem trgom, so se zamenjale tudi poslovne navade, vsem pa je skupno nazdravljanje, po rusko in belorusko: tost (тост). Po njegovih besedah značilna, uradna zdravica, imenovana »na komando«, poteka po standardnem, železnem pravilu: 1. uvodoma gostitelj nazdravi prišleku v znamenje dobrodošlice ob prihodu, 2. gostujoči poslovnež mu vrne zdravico, 3. sledi osebna zdravica vodje delegacije gostitelja, 4. gostujoči poslovnež mu jo vrne in 5. zdravica se zaključi z zahvalo obema stranema oziroma deželama. Pravilo je, da se kozarček vsakokrat izprazni do dna, ali kot bi rekli »na dušek«. Vse našteto se odvija stoje.
