Deset let gospodarksega razvoja v samostojni Sloveniji

avtor dr. Tone Krašovec - odlomek iz publikacije

Po proglasitvi samostojnosti Slovenije junija 1991, ki je nista mogla onemogočiti ne agresija tedanje jugoslovanske armade, ne po deset dnevni vojni s strani EU vsiljeni trimesečni Brionski moratorij, je bilo slovensko gospodarstvo nenadoma utesnjeno na majhnem domačem trgu, ki je štel namesto dotedanjih 22 milijonov domačih jugoslovanskih potrošnikov samo 2 milijona potrošnikov Slovenije. V številkah povedano: v celotni blagovni prodaji preko meja Slovenije (tujina in jugoslovanske republike) je še leta 1989 znašal delež območja bivše SFRj preko 60%, nato pa se je v nekaj letih znižal na 10%. Mnoga slovenska podjetja, predvsem iz predelovalne industrije, ki so poprej prodajala večino vseh svojih izdelkov na jugoslovanski trg, so se znašla v zelo težki krizi. Z razpadom Jugoslavije in njenega dokaj zaščitenega trga ter z bolj sproščenim uvozom tujega blaga, je povsem in za vedno usahnilo povpraševanje po mnogih domačih izdelkih, ki jih enostavno nihče več ni potreboval. Te razmere sta po padcu Berlinskega zidu še zaostrovala razpad Sovjetske zveze, ki je pomenila pomemben trg za slovensko proizvodnjo, ter vsa globina tranzicijske krize v bivših socialističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope. Na vse te socialistične trge pa smo še leta 1989 skupno izvozili skoraj četrtino izven Jugoslavije prodanega blaga.

Zato je bila slovenska industrijska proizvodnja že v letu 1991 za četrtino nižja kot pred začetkom razkrajanja jugoslovanskega trga v drugi polovici osemdesetih let. Nato pa je industrija v državi leta 1992 dosegala komaj dobri dve tretjini tistega obsega, kot ga je imela v letu 1988, preden se je začelo sprva počasno in nato vse hitrejše jugoslovansko tržno razsulo. V mnogih industrijskih firmah so v kriznem času na račun zniževanja stroškov in množičnega odpuščanja zaposlenih ukinjali tudi razvojno raziskovalne oddelke in službe, kar je imelo tudi dolgoročno škodljive posledice. Posebej še, ker se je v prvih letih slovenske samostojnosti znižal tudi delež proračunskih sredstev resorja za znanost in tehnologijo; tako v primerjavi s proračunom kot v primerjavi z BDP. Vse povedano in druge težave so seveda prizadele tudi številna industrijo spremljajoča mala proizvodna in storitvena podjetja. Še posebej močan je bil gospodarski padec tistih storitvenih dejavnosti, ki so svoje prihodke v veliki meri ustvarjala z mednarodno menjavo storitev. Za ponazoritev naj navedemo tujski turizem, ki ga je najbolj prizadela desetdnevna vojna za osamosvojitev Slovenije. Leta 1991 so njegovi zunanjetrgovinski rezultati dosegali le četrtino tistih iz leta 1989. Na področju finančnih storitev smo bili priča globoke krize nekaterih velikih slovenskih bančnih ustanov.

Posamezni ekonomisti so tedaj ocenjevali celotno škodo v slovenskem gospodarstvu za relativno podobno hudo, kot jo je utrpela poražena stran v Evropi v II. svetovni vojni, drugi pa celo opozarjali, da je bil padec produkcije v tranzicijskih državah hujši, kot je bil zabeležen med veliko svetovno gospodarsko krizo v letih 1929 - 1933. Število registriranih brezposelnih v Sloveniji se je z 28.000 oseb v letu 1989 povzpelo na skoraj 130.000 v letu 1993, četudi velja upoštevati, da je v zadnjih letih socialističnega jugoslovanskega gospodarstva bilo v Sloveniji že vsaj 40.000 prikrito brezposelnih oziroma tistih zaposlenih, ki so še imeli delo samo zaradi socialnih razlogov. Število zaposlenih v Sloveniji se je na primer z 819 tisoč v letu 1988 znižalo na 657 tisoč v letu 1992. Naraščajoča stopnja brezposelnosti se je ustavila pri 14% (9% po ILO) šele sredi leta 1994. Povprečna življenjska raven prebivalstva se je vidno znižala, socialne razlike med ljudmi pa povečale. Delavci so organizirali številne stavke, povod zanje pa so bile v več kot štirih petinah primerov slabe in tudi neizplačane plače. Stavkovni val je dosegel svoj vrh v letu 1992, ko je bilo okrog 200 močnih stavk, ki se jih je povprečno udeležilo po 400 delavcev in so v povprečju trajale po dva do tri dni. Množične predčasne upokojitve (število upokojencev se je podvojilo), podpore nezaposlenim in druge socialne dajatve so močno obremenile javne finance. Med leti 1991 in 1993 se je delež pokojninsko invalidskega zavarovanja v javnih odhodkih v Sloveniji povečal z 11,1% na 14,1% BDP, zdravstvenega zavarovanja s 5% na 7,4% BDP, delež za državno porabo na ravni republike s 16,6% na 22,8% BDP, nekoliko pa se je znižal delež javne porabe na ravni občin. BDP je po letu 1989 samo upadal, najbolj pa v letih 1991 in 1992. Poleg tega smo v samostojni Sloveniji iz Jugoslavije podedovali zelo visoko stopnjo inflacije, saj so bile januarju leta 1992 cene za 262% višje kot leto dni poprej.

Skratka, prvo obdobje samostojne države je terjalo visoko gospodarsko ceno. Višjo, kot so pričakovali tisti, ki so si od uvajanja tržne ekonomije in osamosvojitve izpod Beograda vzneseno obetali čudežne učinke; in morda nekaj skromnejšo, kot so se bali mnogi poznavalci gospodarstva. Naš znani ekonomist in v času izida tega zapisa že drugi mandat rektor Univerze v Ljubljani dr. Jože Mencinger, ki je bil na samem začetku tranzicije nekaj časa tudi podpredsednik slovenske vlade, odgovoren za področje gospodarstva, je zelo nazorno opisal tedanje krizne razmere. "Prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo se je začel z iluzijami, da bo uvedba trga nekdanja socialistična gospodarstva takoj ali vsaj hitro spremenila v države blaginje. Iluzije so si delile nove politične elite na eni strani ter mednarodne finančne institucije in zahodni eksperti na drugi strani. Tri leta po začetku transformacije so se iluzije pokazale resnično za iluzije, pretiran optimizem pa je prešel v pretiran pesimizem in brezup". Slovensko gospodarstvo in država sta se morala s krizo tranzicije resno spopasti na naslednjih glavnih področjih: prehod iz socialistične v tržno ekonomijo, prehod iz regionalnega gospodarstva v bivši federalni državi v nacionalno gospodarstvo Slovenije ter prehod v velike strukturne spremembe v gospodarstvu zaradi prilagajanja tujim trgom in izzivom globalizacije.