Charles Handy

Največji evropski mislec managementa, guru sodobnega managementa, raziskovalec duše managementa in še bi lahko naštevali nazive, s katerimi opisujemo Charlesa Handya. Da ne gre zgolj za prazno izrazoslovje, dokazuje njegova uvrstitev na drugo mesto letvice Thinkers 50 (najvplivnejših živečih mislecev managementa), takoj za Petrom Druckerjem leta 2004.

Je pronicljiv socialni filozof irskega rodu, ki je napisal že 18 knjig. Prodalo se jih je skoraj dva milijona. Med svetovne uspešnice sodi recimo knjiga Myself and other more important matters (Jaz in druge pomembnejše reči), ki je izšla lani. Začenja jo z raziskovanjem samega sebe. Sramežljiv deček, ki je odrasel v irskem župnišču, je na Oxfordu študiral filozofijo in zgodovino starih Grkov in Rimljanov. Nato pa ga je želja po potovanjih, denarju in moči pripeljala v svet velikih korporacij. Bil je trženjski direktor pri Shellu, deloval na Shellovi managerski akademiji, sodeloval je pri ustanavljanju London Business School, se izpopolnjeval na sloviti ameriški univerzi MIT, v Angliji pa ga mnogi poznajo kot glas z radia BBC, ki vsak dan prispeval t.i. Misel dneva.

Na spomladansko srečanje, ki bo prve dni aprila v Portorožu, smo ga povabili kot misleca, ki raziskuje dušo managementa. V času, ko postajajo podjetja vse bolj odvisna od individualnih sposobnosti, nadarjenosti in prizadevanj posameznikov, je iskanje ravnotežja in dogovora med organizacijo in ključnimi kadri vprašanje, ki ne da spati mnogim vodilnim.

Utrinki iz intervjuja

(celoten intervju, ki ga je pripravila Sonja Šmuc je objavljen v reviji MQ, marec 2007)

Pravite, da niste dober manager, a kljub temu managerje učite, kako naj bodo boljši. Mar ni to nasprotje?

Nisem dober manager, sem pa bil del managementa, tako da poznam probleme, s katerimi se ti ljudje srečujejo. Vem, kako jim lahko pomagam, da se razvijejo v dobre managerje in liderje. Sicer pa nisem samo akademik, prej bi rekel, da sem organizacijski mislec. Trudim se, da bi bilo moje delo čim bolj praktično.

Kaj se je v vsem tem času, kar raziskujete management, spremenilo? So problemi podjetij še vedno isti?

Ne, problemi so se spremenili, temu pa se moramo prilagoditi tudi sami z drugačnim načinom organiziranja in drugačnim razmišljanjem. Sam skušam ugotoviti, kako se bodo stvari razvijale v naslednjih desetih letih. Ko sem pred 25 leti ugotavljal, da je za podjetja predrago, da zaposlujejo vse ljudi, ki jih potrebujejo, in da jih bodo s časom začela potiskati v pogodbene odnose, je bila to takrat zelo čudna ideja. Sedaj vsi delajo tako.

Kakšne trende opažate sedaj?

Podjetja morajo spoznati, da so zelo pomemben del družbe. Njihova naloga ni samo ustvarjanje dobička za delničarje. Ljudi morajo prepričati, da podjetje koristi družbi, to pa vpliva in spreminja njihove vrednote in cilje. Še vedno velja, da je treba trdo delati in ustvarjati denar, vendar morajo ljudi znotraj in zunaj podjetja prepričati, da to počnejo pošteno in častno - da ne onesnažujejo okolja, ne goljufajo svojih strank ... Staromodni managerji se na to požvižgajo. Verjamejo, da je vseeno, kako pridejo do denarja, dokler jim to uspeva. Trudim se, da bi ljudi prepričal, da bo slabo za njih, če ne bodo upoštevali družbenega vidika.

Potrošniška miselnost, kjer je denar visoko na piedestalu, še vedno prevladuje. Tudi uspeh in status se merita z denarjem.

Denar je treba imeti in ga ustvarjati, vendar to ni smisel našega obstoja.

V knjigi, ki jo omenjate, pišete, da se mnogi bogati posamezniki nekje na sredi svojega življenja vprašajo, kaj koristnega lahko storijo s svojim bogastvom.

To je moja teorija o 'dovolj imam'. Ko imaš dovolj, si svoboden. A takoj se ti zastavi naslednje vprašanje: kaj boš počel s to svobodo? Če imaš dovolj denarja, kaj boš počel s presežkom; če imaš dovolj časa, kako ga boš izkoristil? Gre za filozofska, za mnoge tudi religiozna vprašanja. Ko smo bili kot družba revni, je bilo glavno vprašanje, kako preživeti. Dobiti si moral dovolj denarja, da si kupil hrano, obleke in druge življenjske potrebščine. Sedaj je to dostopno bolj ali manj vsem, zato se ne ukvarjamo več s preživetjem, ampak si lahko privoščimo tudi filozofske izzive.